Vsako tretjo sredo v mesecu (razen julija in avgusta), ob 17. uri, v knjigarni Mohorjeve družbe v Ljubljani, Nazorjeva ul. 1. Razgovore vodi filozof dr. Bojan Žalec.
Sreda, 21. januar 2009, začetek ob 17. uri
Literatura in umetnost življenja.
Naša gosta bosta Mitja Čander, urednik, esejist, literarni kritik in publicist ter Slavo Šerc, prevajalec in publicist.
Spodbudo in izhodišče za pogovor predstavlja izid prevoda romana Markusa Wernerja
NA STRMINI
»Nedavno sem vso noč poslušal Mozartovo glasbo, najbolj lepe, vedre stvari, kljub temu sovraštva do sveta nisem mogel izbiti iz sebe in nisem ga mogel premagati, prav nasprotno, glasba mi je ponazorila, da lepota ni tolažba, temveč potrditev za tarnanje. Sicer želi, da pozabim na vse to, kar je in kar velja okrog mene, vendar me ravno s tem na to tudi spominja. Vzemite na primer Haydnovo Stvarjenje, ni treba biti solzav, da bi jokali, če slišite določene pasaže, vendar ne veš, ali je jok posledica lepote glasbe, morda zaradi doneče hvalnice stvarstvu, ali pa je posledica prepada med hvalnico stvarstvu in izmaličenim stvarstvom. Glavno, da jočemo, a ne, da nas pretrese in omehča in da pri tem opazimo, da nismo kamen, čeprav …
Čeprav? – Loos si je obrisal nos in rekel: Čeprav ima to spet določene slabosti, kajti okamneli živi bolj vremensko neodvisen, kakor koli že, k lepemu, svetlemu, po katerem sprašujete, spada tudi spominjanje, mislim na mojo ženo, na skupno življenje z njo, na posamezne ure, geste, stavke. Lepo je, če se lahko spominjaš lepega, vendar tudi to ne gre brez muke, kajti lepega se ne moreš spominjati, ne da bi čutil rano, ki jo je prizadela izguba, in zdaj bi radi torej še vedeli, kako in zakaj lahko tukaj zdržim.«
Iz romana Markusa Wernerja Na strmini.
