ČAS JE ZRELI PLOD JESENI

O AVTORJU: Branko Rozman se je rodil 31. marca 1925 v Bohinjski Bistrici, kamor se je družina začasno preselila. Otroštvo in mladost je namreč preživel v Ljubljani, v Šiški, kjer je bil njegov oče krojač, mati pa gospodinja. V družini so bili štirje sinovi in ena sestra. Vsi so se šolali, na njihovo vzgojo pa je imela velik vpliv mati, ki je bila globoko verna. Branko se je leta 1936 vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo v Šenvidu, maturiral pa 1944. Decembra 1943 je stopil k domobrancem, prav tako tudi njegova dva starejša brata.
Ob koncu vojne se je vsa družina umaknila v tujino. Branko Rozman je leto begunstva preživel v taborišču Lichtenstein pri Judenburgu, leta 1946 pa je vstopil v slovensko semenišče, ki je začasno delovalo v Brixnu na Južnem Tirolskem. Čez dobro leto se je celotno semenišče s profesorji in bogoslovci preselilo v Argentino, najprej v San Luis, pozneje v Adrogue.
Leta 1952 je enajst bogoslovcev tega semenišča, med njimi tudi Branko Rozman, posvetil v duhovnike škof dr. Gregorij Rožman, ki je v ta namen iz ZDA priletel v Argentino. Po kratki kaplanski službi je Rozman nadaljeval podiplomski študij teologije in leta 1955 doktoriral. Naslednje leto je bil imenovan za prefekta v Rožmanovem vzgojnem zavodu v Adrogueju, hkrati pa za ekonoma v zavodu in v bogoslovju, prevzel pa je tudi predavanja iz pastoralne teologije. Leta 1963 je obiskal Evropo, leto nato pa se je odločil, da prevzame mesto župnika za Slovence v Münchnu in uredništvo informativnega mesečnika za Slovence po Evropi Naša luč, ki jo je urejal sedemindvajset let.
Leta 1991 se je preselil v Slovenijo. Tisto leto je dopolnil petinšestdeset let in dosegel pokojnino, zgodil se je tudi zgodovinski preobrat z osamosvojitvijo Slovenije. Dve leti je še urejal revijo Naša luč, potem pa se posvetil pisanju verskih in družbeno kritičnih komentarjev.
TIHI PESNIK SLOVENSKE DIASPORE
Vsak človek - pa naj mu je dano, da mu srce zatrepeče v pesmi ali ne - je v tem življenju homo viator/, Branko Rozman pa je tudi še drugače zaznamovan kot popotnik: pol življenja je prebil kot begunec.
Tih pomenkovalec z Bogom pa tudi s seboj, z mrtvo materjo in s prijatelji, predvsem onimi, ki so nas prehiteli in nas po globinah gozdov, po tolikih breznih čakajo, da se ponovno srečamo. Pesnik samote, pa naj ga je noga vodila skozi človeška mravljišča Buenos Airesa in evropskih velikih mest ali pa po neizmernih samotah pampe. Pesnik domačih trt v davnini, hkrati pa tudi tujih zvezd, ki mu je beseda polna vonja in barv.
Ta kdaj šokanten dramatik, pri katerem se povsem poduhovljena misel tolikokrat nenadoma sreča s "krutim teatrom", ta kdaj ostri mislec in kritik, stoji zdaj pred nami kot tih pesnik, kdo ve, ali ne najtišji pevec med poeti emigracije. Celo sredi velemestnega trušča je puščavnik v svoji "samotni celici", v tihem pogovoru z Njim, z angelom in s samim seboj.
Pred nami so listi iz pesnikovega intimnega dnevnika: zapiski od tistih dni, ko se je ob vsej krvi, ki "po žilah teče težka, vroča«, začela pot k dozorelosti, ko se je napotil »v mlin pod kamen", da bi bil ljudem »dober kruh, dobro, močno vino«, pa vse do umirjenega zretja v bližajočo se večnost.
Pesmi soborcem, padlim za resnično svobodno domovino. Kaj more ob vseh strahotah zatrepetati v pesnikovem srcu, da začuti tolažeči glas naših mrtvih, ki mu zaupajo, da je "tam", kjer so, vendarle lepo, in ki bi, "ko bi mogli, jokali, ker je vam hudo."
Podobe, tihožitja, akvareli: otroška jutra v domačem kraju pa večer v argentinski pampi, "za katero rdeče sonce tone". Prošnje Jeremije dvajsetega stoletja, ki v izgnanstvu hrepeni po domovini - drobni verzi, drobni, kdaj skoraj skopi - in vendar eno samo drgetanje pesnikove duše. In tu sta pismi: od doma prejeto "čudno pismo brez besed", zgolj bel list, nem, hladen, obupa in grobov poln, in pesnikov odgovor, nepopisan zelen list, poln upanja - pesem, napisana v samotni celici, in vendar kakor porojena v srcu tisočerih, pod tujimi zvezdami begajočih.
V tebi so še vedno poletne sile, a slutiš bližajočo se jesen in kljub občutju, "kako si dober, Bog, na tujem", si vedno bolj "žejen domače prsti" ... Kako ne zaprositi Njega, h kateremu te vodijo vedno bolj počasni, pa vendar vedno v isto smer namerjeni koraki: "Prenesi me, Bog, na rodna tla!"
Danes tečejo pesniku dnevi doma, to je tam, "kjer je solz kot zvezda", toda minevajo vsaj pod zvezdami, v katere se je zaziral kot otrok, v katere so nekoč gledali oče in mati, dedje in pradedje - pa je v srcu vendarle laže. In to ob vseh sivih dneh, ob vsem kdaj celo mraku, ki se - temna megla - kakor da ne more in ne more razpršiti ...
In vendar - nekoč se bo ... Pesnikovo srce to sluti. Ve.
Zorko Simčič