NA NOVIH RAZPOTJIH

Današnji svet doživljamo, kot da je obseden z željo in zahtevo po čim hitrejši rasti in razvoju. Svet potrebuje nove odgovore na izzive sedanjega časa. Odgovori, ki so vodili kapitalistično ureditev v preteklosti, danes ne zadovoljujejo več. Zato so toliko bolj potrebne analize sedanjega stanja. Tega se loteva pričujoče delo. Ne ponuja dokončnih odkritij, še manj obveznih navodil, želi pa na nekaterih področjih osvetliti položaj, kje smo. Poskuša predvsem napotiti k lastnemu razmišljanju.

Odlomek iz knjige
Današnji svet doživljamo, kot da je obseden z željo in zahtevo po čim hitrejši rasti in razvoju. Po napredku. Ta napredek, ki je sam po sebi ideološki pojem, nima točno opredeljene smeri. Govorimo o napredku v ustvarjanju čim večjega dohodka na prebivalca, za čim več gmotnih dobrin. To je lahko sprejemljiv cilj, saj večina sveta živi v revščini in pomanjkanju. Celo v tehnološko razvitih deželah je velik del prebivalstva, ki še vedno živi na robu revščine. Problem je v tem, da gre za razvoj, ki je izrazito enostranski in notranje neusklajen. Ni mogoče reči, da je dohodek na prebivalca nujno znak najvišje razvitosti, če se istočasno prav zaradi take razvitosti soočamo z vrsto odprtih vprašanj na vsem ostalem družbenem področju, tudi s takimi, ki ogrožajo celo naš obstoj.
Sedanja družbena ureditev in stanje duha v svetu ne omogočata, da bi se s temi vprašanji resno spoprijeli. Najprej smo vsi ujetniki te neusmiljene tekme. Večji družbeni dohodek zagotavlja večjo družbeno moč, predvsem politično, tudi večje gmotno ugodje. Za velike je ta tekma imperativ. Mali in gospodarsko manj razviti so obsojeni na trajno podrejenost, tudi politično, če zaostajajo za razvitimi.
Zgubljajo vsi, tudi najbolj razviti. Socialna cena je tudi zanje ob takem neuravnoteženem razvoju previsoka in jo plačujejo z deficitom, ki ga pomeni njihov notranji razkroj, zlasti vrednostni. Za bivše komunistične dežele je ta cena še toliko višja, ker jih je komunizem vse po vrsti prizadel ne samo z gospodarskim, ampak s splošnim družbenim zaostajanjem.
Svet potrebuje nove odgovore na izzive sedanjega časa. Odgovori, ki so vodili kapitalistično ureditev v preteklosti, danes ne zadovoljujejo več. Današnji kapitalizem je nekaj povsem drugega kot nekdanji, in tudi problemi, na katere mora odgovarjati, so večinoma novi, celo tisti stari, klasični, s katerimi se je srečeval v preteklosti.
Zato so toliko bolj potrebne analize sedanjega stanja. Če smo za razvoj, za novo rast, moramo najprej vedeti, kam gremo, kakšni so naši pravi cilji. Rast sama po sebi, brez cilja je lahko tudi rakava družbena tvorba. Cilj nikoli ni samo tehničen, ampak je vedno vrednosten ali vsaj tudi vrednosten. Kam sploh hočemo priti? Več gmotnih dobrin je kot cilj premalo. Tu je največja praznina, odgovor na to vprašanje pa najtežji, saj sega v temelje našega bivanja. A brez odgovora dolgo ne moremo ostati.
Velika težava je pri tem, da se poslužujemo starih odgovorov, samoumevnih resnic, s katerimi nam skuša postreči zlasti današnji neoliberalizem. Pravi odgovori na položaj, ki ga danes ni več ali je vsaj bistveno drugačen, so povsem neustrezni in celo škodljivi za položaj, s katerim se soočamo danes. Take domnevno »samo po sebi umevne resnice« nam preprečujejo, da bi se dokopali do pravih odgovorov. Njihova nevarnost je v tem, da se o njihovi neustreznosti sploh ne sprašujemo, ker so pač samoumevni. Nam pa so taki samoumevni odgovori še posebej nevarni.