OGNJIŠČE LJUBEZNI

Kamnito ognjišče in vse, kar boža spomine nanje, pisateljici in pedagoginji Romani Batič toliko pomeni, da ga je želela ohraniti v povesti.

Družinska doživetja ob ognjišču, molitev, veselje in tudi solze, so velikokrat ranila njeno mlado in občutljivo dušo.

Med drugimi je v pripovedi glavna vezna nit dogajanja Jan Svetek, edinec grofovskega stanu.

Gospod Bog so mu na pot ljubezni poslali siroto.

»Mati, Marija ji je ime,« je Jan seznanil mater z imenom svojega dekleta
ter z odprtimi usti čakal njen odgovor.

Pripoved je za bralca privlačna in zanimiva. Prizori so tekoče pisani. Nekateri sežejo čustveno do srca. Prav zaradi tega tako radi posegamo po njenih delih, obarvanih s soncem in morjem, od koder izhaja njeno otroštvo.

O avtorici
Ne moreš je zgrešiti. Tudi zvonik vaške cerkve svetega Danijela opozarja nanjo in reka Vipava, ki vijugasto drvi tja v daljavo. Le škoda, da ji Trstelj zapira pot, a ozračje daje vedeti, da je morje blizu.

Rada obuja spomine na lepoto vinskih gričev, rožnate planjave, cvetoče breskve ter na žuljave roke, ki so to domačo primorsko zemljo obdelovale.
Luč sveta je zagledala za velikim portonom v posestniški hiši v Dornberku. Temu dogodku je bilo priča kamnito ognjišče.

Prav slednjega se pisateljica Romana Batič večkrat spominja. Njene misli se še vedno prepletajo še z drugimi dogodki tistega časa, ki sedaj pišejo njene povesti polne miline kot je avtorica sama.

Vzemimo jih v roke, ko potrebujemo mir in sprostitev.

Odlomek iz knjige
Prišel je tako pričakovani božični dan. »Še pravočasno sta prišla, ker zunaj tako sneži,« se je teta obrnila
h gostoma. Marija je bila zamišljena in se sama sebi čudila, da je privolila priti nekam, kjer so ji ljudje tuji. Pogledala je skozi okno. Pri srcu ji je bilo hudo. »Sveti večer,« jo je nekaj v notranjosti opozorilo. Zunaj je bilo tiho in spokojno, le po hišah je bilo slišati božične pesmi. Spomnila se je svojih domačih, ki jih ni imela več. Tudi k Matjažu ji je ušla misel. Bog ve, kako je z njim. Jana je pa imela vedno bolj pred seboj prav takega, kot ga je srečala na stezi. Le kdaj se je naredil tak fant. Rekel ji je, da je lepa. To vedno rada sliši, posebno od ljudi, ki so ji blizu. A odkar je videla, ko so jo njegova gospa mati povabili na čaj, le del njegovega doma, se je čutila še bolj ubogo in si priznala, da nima pravice iskati ljubezni v njegovem plemenitem srcu. Na žalost je toploto, ki je izžarevala iz njega, čutila vedno bolj.
Zunaj je veter opozarjal nase. Ledeno mrzli so bili njegovi sunki in v dolino so prinašali snežne zamete. Kristjan je stopil k teti Ruži, jo objel in poljubil: »Srečen Božič želim,« ter ji izročil malo pozornost.
Isto je hotel ponoviti pri Mariji in se veselil prvič v življenju približati svoje lice k licu mladega dekleta. Zgodilo se je, kar je najmanj pričakoval. Marija je sprejela stisk roke, a ko jo je hotel poljubiti, je odmaknila glavo. Dejanje je Kristjana zelo prizadelo. Brez besed se je umaknil. Bil je vidno ganjen.
Popoldne se je vleklo, gospa Ruža se je trudila, da bi bilo v hiši razpoloženje veselo, a ji ni uspelo. Še dobro, da je prišel večer. »Gospodična Marija, bomo jutri pospravili. Sedaj pa kar k počitku, da nam ne bo zmanjkalo časa zanj.« Marija je na tako nepričakovan ukaz pustila delo ter se umaknila v svojo spalnico.
Oglasila se je ranjena Kristjanova notranjost. »Teta Ruža, jutri zarana odpotujem. Delo me čaka. Če se ne vidimo, lepo bodite, pa hvala za vse. Lahko noč.«
Drugi dan zjutraj je bliskovita Kristjanova poslovitev Marijo presenetila. Ker pri tem ni imela nobenih obveznosti, je bila z gostoljubjem gospe Ruže nadvse zadovoljna.