MOLITI Z LUDOVIKO DE MARILLAC

Biser iz zakladnice krščanske ljubezni

Delo, ki je pred vami, hoče po eni strani pomagati pri odkrivanju bogate duhovnosti sv. Ludovike de Marillac, po drugi strani pa vključiti njenega duha in njeno modrost v vaš odnos z Bogom, z vašimi brati in sestrami ter z vašim lastnim srcem in razumom.

Ludovika de Marillac je bila žena, mati in vdova, učiteljica, bolničarka in sovoditeljica bratovščin in gospa krščanske ljubezni, skupaj z Vincencijem Pavelskim pa tudi ustanoviteljica Družbe hčera krščanske ljubezni. Izkusila je osebno trpljenje in dobro poznala trpljenje ubogih. Vse življenje si je prizadevala izpolnjevati Božjo voljo in bila žena globoke vere v Božjo previdnost. Kot dobra organizatorka in globoka v svoji teološki misli je živela intenzivno in navdušeno. Papež Janez XXIII. jo je razglasil za zavetnico vseh, ki se posvečajo krščanski dobrodelnosti.

Knjigo uvajajo predlogi, kako naj skušamo moliti z Ludoviko. Sledi uvodno poglavje o Ludovikinem življenju in delu, ki ju prepleta popolno zaupanje v Boga. Osrednji del knjige pa so premišljevanja o različnih temah: prvo nosi naslov »Zlomljenost«, zadnje, petnajsto, pa »Ponižnost«. Vsako premišljevanje uvaja predstavitev teme in kratka molitev, sledi odlomek o Ludovikinem življenju in delu ter citat iz njenih ohranjenih zapisov. Pod naslovom »Razmislek« avtorici ponudita nekaj napotkov za naše osebno premišljevanje ob prebranem. Premišljevanje zaključuje odlomek iz Svetega pisma in kratka molitev.

Duhovna lakota, ki se je pojavila v zadnjih dvajsetih letih, je veliko znamenje prenove krščanskega življenja. Ljudje množično obiskujejo programe duhovnih vaj in delavnice o duhovnih temah. Povpraševanje po duhovnih spremljevalcih je večje od razpoložljivih moči. Zanimanje za življenje in spise svetnikov in mistikov narašča, ker ljudje iščejo zglede, vzorce celostnega in svetega krščanskega življenja. Ta knjiga je eden od odličnih odgovorov v tem času duhovne lakote.

Izšlo v sodelovaju s Hčerami krščanske ljubezni – usmiljenkami in Misijonsko družbo – lazaristi.

Odlomki iz knjige
Če nekdo hoče služiti, mora biti njegova ljubezen radodarna, prijazna in prisrčna, vztrajna in strokovna. Dejanja ljubezni bi moralo spremljati ljubeče vedenje, tako da pomagamo telesu in duši bolnika ali študenta, najdenčka ali begunca ali ostarelega človeka.

Ludovika je imela uboge za »gospodarje«. To pomeni, da je nanje gledala kot na ljudi, ki so vredni vsega spoštovanja in ljubezni. Krščanska ljubezen ne priznava le Kristusove navzočnosti v ubogih, marveč jih tudi obravnava kakor Kristusa samega. (Stran 92)

Ludovikina misel je bila, da se sestre ogrevajo pri ognju medsebojne ljubezni v skupnosti, preden gredo ven podelit ta ogenj z ubogimi, ki živijo v krutem in strašnem svetu. Kristus in prvi kristjani so bili navdih za skupno življenje.

Potreba po skupnosti obstaja v slehernem od nas in v vseh kulturah. Kristjane povezuje verovanje v troedinega Boga, ki se je razodel v življenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Verovanje v Kristusa se izraža v dobrodelni ljubezni, skupni molitvi in vzajemnem podeljevanju. Prvi kristjani so bili namreč znani po medsebojni ljubezni. Kakor je o skupnosti dejala Ludovika: »Ta je potrebna, da bi živeli kot kristjani.«

Ludovika je sestre vneto spodbujala, naj ustvarjajo lepo skupnost, vendar ne le zase, ampak zato, da bi bile tako bolj učinkovite v ljubezni. Združene v skupnosti bodo zmogle storiti več kakor posamezno. Poleg tega ljubeča skupnost kaže ubogim, da so harmonija, mir in ljubezen uresničljivi med ljudmi, ki jih navdihuje Kristus. (Stran 129–130)

»Moj dobri Bog, molim te in priznavam, da me samo ti ohranjaš. Zaradi ljubezni, ki ti jo dolgujem, izročam vse svoje življenje tvoji sveti volji. Čeprav zaradi svojih grehov nimam moči in imam veliko razlogov za ponižnost, zaupam v tvoje usmiljenje. Rotim te zaradi ljubezni, ki jo gojiš do svojih stvari, da mi pošlješ na pomoč Svetega Duha. Le z njegovo pomočjo se bo namreč v polnosti uresničil načrt, ki ga je tvoja sveta volja od vekomaj imela za mojo dušo in vse duše, ki jih je odrešila kri Jezusa Kristusa.« (Ludovikina molitev, stran 48)

»Moj Bog, naj bo vedno v mojem srcu hrepenenje po svetem uboštvu, da bom mogla, prosta vsega, iti za Jezusom Kristusom v vsej ponižnosti in krotkosti, služiti svojemu bližnjemu ter živeti vse življenje v pokorščini in čistosti ter tako častiti uboštvo Jezusa Kristusa, ki se ga je on popolnoma držal.« (Ludovikina molitev, stran 86)