ANKA

»Si kaj žalostna, ko ni več Nemcev?« vrže Anki prek mize v obednici Zinka, Mariborčanka, ki ni bila nikoli kloštrska gojenka, a je prihajala v klošter na hrano vsa vojna leta, zmeraj zavita v rute in šale, kar naprej bolna. Terenka. Zdaj nima na glavi več rute, hodi odločno in pokonci. »Si zmešana!« vzkipi Anka, kot da je sedla na žebelj, »le kako bi bila jaz, bi bila naša družina, bi bil moj brat za Nemce, ki so nam vzeli vse, starše pa pregnali v Slavonijo?«»Menda že!« se zlobno zahihita Zinka.Vika podmizo brcne Anko v nogo: »Nikar, to je nevarno, ne prepiraj se s hudobno hinavko!«

Irma Ožbalt: »Rodila sem se v Žužemberku 6. novembra 1926, najmlajša odtreh otrok v Marinčičevi družini. V osnovno šolo sem hodila v Šempetru, v prve tri razrede gimnazije pa sem se z vlakom vozila v Celje. Takoj po okupaciji so me starši odpeljali v Ljubljano, kjer sem nadaljevala šolanje na gimnaziji Poljane. Septembra 1941 so Nemci starše izselili v Slavonijo. Z bratom sva ostala v Ljubljani, počitnice pa sva preživljala pri teti v Žužemberku. Po četrtem razredu gimnazije sem se vpisala na učiteljišče, vendar sem bila jeseni 1945 izključena s pojasnilom, da s svojim katoliškim prepričanjem ne morem postati učiteljica. Brat je bil po vojni ubit. Jeseni 1946 mi je prof. Dora Vodnikova omogočila ponovni vpis na gimnazijo. Po maturi sem se vpisala na univerzo, na slavistiko. diplomirala sem jeseni 1952 iz slovenskega jezika in književnosti ter angleškega jezika in književnosti. Leta 1957 sem se poročila in odšla v Sydney, v Avstralijo. Tam sem ostala pet let, potem pa sem se z družino vrnila v Maribor. Leta 1966 sem se preselila v Kanado, v Montreal.«