BIT IN OSEBA

Filozofiranje na stiku judovskega in krščanskega izročila

Knjiga je usmerjena v prvotni smisel besede »fenomenologija«: priti stvarem do dna, doumeti svet v njegovi resničnosti. Briljantna Husserlova učenka, ki jo je spisala, se je pred morilskim nacističnim strojem umaknila na Nizozemsko, vendar se je leta 1942 kljub temu znašla v Auschwitzu. Papež Janez Pavel II. jo je razglasil za svetnico in za eno od zavetnic Evrope.

»Kljub tradicionalni vzgoji je bila Edith Stein od mladega upornica,« ugotavlja eden od raziskovalcev njenega življenja Dean Hamer. »S štirinajstimi se je opredelila kot ateistka. V času, ko je bila višja izobrazba za ženske nenavadna, je vztrajala pri tem, da gre na univerzo, in je postala pomembna filozofinja. Veliko pred ženskim gibanjem je bila feministka, ki je verjela, da pripada ženskam pravica do volitev in do lastne kariere.« Odlika presoje človekove osebnosti Edith Stein je celostnost, ki upošteva vse ustvarjene, naravne temelje osebe, obenem pa stalno prisotnost nadnaravnega, milostnega v človeku. Šele vzajemnost vseh človekovih sil tvori celostno in skladno osebnost, ki lahko kljubuje enostranskostim. Za Edith Stein je ključna vera in življenje iz milosti, ki je zanašanje »ne na človeka, ampak na Boga«, kot pravi Terezija Velika. Verujemo prav zaradi svobode, zaradi katere smo zmožni predanosti Bogu in s tem svoje temeljne poklicanosti. Edith Stein govori tudi o vlogi in pomenu cerkvenega občestva in njegovih ustanov. Na temelju medosebnih skupnosti in skupnosti z Bogom šele lahko govorimo o polnosti človeka. Tak človek je sposoben dejanj, ki jih je v sprejemanju križa zavestno in odgovorno počela avtorica — in postala kot Maksimilijan Kolbe zgled popolne podaritve Bogu in tako celo ljudem, ki so ji vzeli življenje, a ji niso mogli vzeti te svobode.

Če se je njena rojakinja in učenka Husserla in Heideggerja Hannah Arendt posvečala sociološko-filozofski razčlembi sveta, je Edith Stein na podlagi fenomenologije in krščanstva iskala duhovno podobo človeka, sama pa mu je z osebnim zgledom dala žive temelje. S svojo smrtjo je to podobo zapečatila kot žrtev za spreobrnjenje in rešitev narodov oziroma ljudi tega sveta. Zato jo že nekako smatramo za cerkveno učiteljico, sozavetnico Evrope, in je most med judovstvom in krščanstvom, med judovskim in nemškim narodom, med Vzhodom in Zahodom med zgodovino in prihodnostjo, med trpljenjem in vstajenjem.