DON CAMILLO IN PEPPONE 8

Teden dni pozneje je don Camillo, ki se je sprijaznil z nastalo situacijo, spet prišel k močem, vstal iz postelje, se spustil v pritličje in začel žalostno pripravljati kovčke.
»Kaj počnete, zelo častiti stric?« ga je vprašala Goseníčna z njej lastno brezobzirnostjo.
»Pripravljam se na odhod, da prepustim mesto don Kikíju,« je mrko odgovoril don Camillo.
»Potem pa se vam ni treba pripravljati, kajti don Kikí je odšel včeraj zvečer.«
»Kam?«
»Ne vem. Najbrž ima duhovno krizo, ki je zelo pogosta v njegovem poklicu in po kateri številni duhovniki zapustijo duhovniški stan ter se poročijo. Ubogi don Kikí! Nikoli več se ne bo vrnil sem.«
»Kako pa to veš?«
»Vem, ker bi se raje šla zapret v samostan, v katerem živijo menihi, kot da bi se poročila z moškim, ki je zapustil duhovniški stan.«
Don Camillo jo je zgroženo pogledal.
»Ti!« je zavpil. »Ti, nesrečnica, si bila tako predrzna, da si ...«
»Seveda, jaz! Glave mu gotovo ne bi mogli zmešati vi.«
Don Camillo je močno izbočil že tako široke prsi.
»Vade retro, Satana!« je strašansko zavpil. »Vade retro!«
Dekle ga je hudomušno pogledalo in v smehu odgovorilo: »Žal tega ne morem storiti, zelo častiti stric. Res je, da sem vzdevek ›Goseníčna‹ dobila po goseničarju, ki ima tudi vzvratno prestavo, toda moj goseničar te prestave nima.«
Don Camillo je dvignil oči k nebu.
»Gospod,« je rekel, »bi sploh lahko oprostil to nesrečnico, ko bo prišla pred Božje sodišče?«
»Tega zdaj ne morem reči, don Camillo,« je odgovoril oddaljen Kristusov glas. »Vse je odvisno od tega, kakšne argumente bo njen odvetnik predstavil v njeno obrambo.«
Bil je oddaljen glas, ki ga je lahko slišal zgolj don Camillo.
(Str. 402–403)