Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden

Sloviti prevajalec Janko Moder se je že več kot 90-leten lotil zapisa o prijatelju in vzorniku dr. Valentinu Meršolu (1894–1981). V njem sicer nadrobno popiše izjemno življenjsko pot zdravnika, ki je do izobrazbe prišel po vijugasti poti, mdr. tudi v ruskem ujetništvu kot avstrijski vojak v 1. svetovni vojni. Izpostavljena pa ni njegova vloga izjemnega strokovnjaka in intelektualca, temveč dejstvo, da je s svojo besedo in avtoriteto uspel preprečiti smrt več tisoč obupanih rojakov, ki so se po koncu 2. svetovne vojne pred komunističnim nasiljem zatekli pod varljivo angleško zaščito. V knjigi beremo, kakšna je bila njegova vloga v tem »slovenskem velikem tednu«, ki tudi po skoraj 70 letih ostaja nezaceljena rana, in kaj ga je vodilo v njegovi človeškosti.

Hkrati pa Moder v tem intrigantnem delu tudi splošneje razmišlja o drugačnih možnih zgodovinskih razpletih, o človekovi odgovornosti za lastno usodo, o slovenskem značaju in njegovi tragičnosti, ki se je verjetno bolj izrazito kot kdajkoli pokazala prav v tistih usodnih dneh maja 1945. Pravzaprav pa kot vsak tehten avtor v bralcu budi razmislek o njegovih čisto osebnih odgovorih na temeljna vprašanja, ki se v različnih odtenkih in silovitosti pojavijo v slehernem življenju.

"Primarija dr. Valentina Meršola sem sicer osebno poznal, vendar premalo, da bi si upal napisati o njem knjigo, ki naj bi pošteno, kakor zasluži, predstavila njegov vsestranski portret. Ta še čaka avtorja.

Ker pa sva kar nekaj let živela ob istem času in deloma celo v istem kraju, sem ga lahko spoznaval vsaj po značaju in miselnosti, ki je bila v marsičem tudi moja, saj sem jo deloma sooblikal tudi po njegovi, sem se odločil v glavnih obrisih orisati njegovo življenje in delo, in sicer večidel po gradivu, razvidnem iz seznama na koncu knjige.

Pri tem sem se le malo ustavljal ob njegovem zasebnem življenju, ne v domači Radovljici ne pozneje, ko je snoval svojo družino ter podjetno lovil ritem za osebno kariero zdravnika, pri čemer pa se mu je - znanstveniku po duši in človekoljubu po srcu - desetletje od 1930 do 1940 namesto v intenzivno strokovno in zrelo poklicno delo vse preveč spreminjalo v mrzlično moreče ozračje priprav na drugi svetovni obračun z odprtimi kartami na mizi in s še več skritimi v rokavih, pri čemer je prednjačila zlasti Sovjetska zveza kot odkrita in hkrati potuhnjena zibelka svetovne komunistične revolucije."
(Iz avtorjevega uvoda)