KORINTSKI STEBER

V puščavi je kri manj dragocena od vode

Korintski steber ni zgodovinski roman, čeprav ga je navdihnila zgodovina. Je fantazijski roman. S tem ustreza pomenu, ki ga besedi roman daje literarna veda. Ta ga odvezuje od zgodovinske zvestobe, ne pa od resnice človeka in sveta, pristnega človeka in pristnega sveta.

Pripovedno fantazijska struktura črpa iz zgodovinske substance let 1941-1944 na Slovenskem. V romanu pisatelj obdeluje temo, ki sta se je doslej dosledno izogibali tako levica kakor desnica: vlogo slovenskega krščanskega socializma med vojnim dogajanjem. V tem je tudi njegovo prvenstvo: roman prvi doslej obravnava položaj ter življenje in dileme krščanskih socialistov med vojno in tako postavlja mejnik v slovenskem zgodovinskem romanu polpretekle zgodovine.

Junak romana je študent klasične filologije, po prepričanju socialist in goreč kristjan Stanko Kamnikar. Navduši se za upor, kar potem plača z deportacijo v Gonars in v Novaro, iz katere po kapitulaciji pobegne v Švico. Še naprej aktiven v svoji politični izbiri se leta 1944 iz Švice vrne v Slovenijo z utopičnim ciljem, da naj bi zbli­žal, če že ne pobratil, dve smrtno sprti strani – partizanstvo in domobranstvo. Z nekdanjim sošolcem, domobranskim oficirjem Rokom Lipovarjem, zasnuje srečanje obeh delegacij. V tem svojem brezmejnem patriotizmu pa postane žrtev prevare, že prepričan, da so več Slovencev pobili Slovenci sami, kakor pa trije okupatorji.

O resničnih imenih literarnih junakov ne bomo ugibali, saj gre za veliko več kot le za konkretne ljudi v naši slovenski zgodovini. Gre za ideje, ki jih Rebulovi literarni junaki uresničujejo, živijo in tudi ubesedijo. Bolj kot psihološka drama je roman dramatičnost idej, ki jih posamezni liki ponazarjajo. Ideje so tako močne, da izražajo bivanjsko stanje protagonistov, zato ti tudi ne potrebujejo posebnih psiholoških orisov in slonijo predvsem na dialogih.

Ideja romana ne pristaja na zgodovinsko usojenost in zakletost nujne izbire med NOB in z njim revolucijo na eni strani ter antirevolucijo in z njo kolaboracijo na drugi strani, prikaže nam idejno neenotnost in nianse v vrstah vseh nasprotnih si strani. Rešitev išče v nadzgodovinski ideji, svetništvu, v etično pokončni drži, ki ostaja neomadeževana, ki sicer živi skrito, a je vendar zgodovinsko možna in celo resnična.