KRESOVI

Zakaj Kresovi – med pehom in prospehom. Zato, ker je domovina danes, po četrtstoletja svojega obstoja, pred resnimi preizkušnjami in dilemami, kam bo šla v naslednjem četrtstoletju. In zato, ker želim, da prevlada in zmaga svetloba, luč, optimizem; pa vendar ob tem ne smemo misliti, da se zgodi vse samo od sebe. Potrebno je vedeti, želeti, znati in nato tudi postoriti. In če smo se kaj naučili od naših prednikov v večstoletnem boju, da Slovenci postanemo narod z državo, nacija, smo se naučili, da se vztrajnost splača. Da se splača pogum in da sreča spremlja hrabre. Zato naj nas peh zgolj opominja, kaj sledi, če ni prospeha. (Stran 8)

V Sloveniji se moramo zavedati, da je tudi prisotnost levega, desnega ali radikalno islamističnega ekstremizma del naše družbe. O tem se je potrebno javno pogovarjati in imeti do vseh oblik ekstremizmov, s poudarkom na tistih, ki zagovarjajo nasilje, odnos ničelne tolerance. Vse institucije pravne države jih morajo obravnavati enako in enakovredno in ne v skladu s svetovnonazorskimi pogledi zaposlenih v teh ustanovah. Javnost pa si zasluži odgovor na vprašanje, ali vse institucije, vključno z njihovimi političnimi nadzorniki, delajo za to, da v Sloveniji ostane nizka ocena ogroženosti. (Strani 65−66)

Nazadnje je treba poudariti, da je ustavna kategorija svoboda govora ena največjih demokratičnih pridobitev, da ljubezen do svojega naroda ni nacionalizem, ksenofobija ali sovražni govor, temveč pozitivno čustvo domoljubja. Sovražni govor pa instrument zagovornikov sodobnih totalitarizmov, s katerim si poskušajo ugrabiti svobodo izražanja, ki nam jo zagotavljata ustava in osvobojena Evropa, ki je premagala tri totalitarizme. Najvišja in najtežja oblika sovražnega govora je namreč razglašanje misli in idej svobode govora za sovražni govor. Samo v totalitarizmu ni prostora za svobodo govora, pač pa samo za tiste, ki se čutijo poklicane, da to svobodo preganjajo. (Stran 226)

Ne samo Slovenija, celoten zahodni svet je pred velikimi izzivi. Teroristični napadi pripadnikov in zagovornikov Al Kaide in Islamske države postajajo v Evropi stalnica, lani Pariz, letos Bruselj. Špekulacije o tem, katero evropsko mesto bo naslednja žrtev napadov ali pa morda peščene italijanske, francoske ali španske plaže polnijo časopisne članke. Naša civilizacija je napadena, napadalec je identificiran in lociran. Težava, ki jo imamo, pa je, da tega dejstva enostavno ne želijo sprejeti. Dosti enostavneje je tiščati glavo v pesek, misleč, da bo problem izginil. Problem je tukaj, je zdaj, je med nami in bo z nami tudi v prihodnje. Prej ko se bomo soočili z njim, lažje nam bo. Treba se bo odločiti, v kakšnem okolju želimo živeti leta 2050. V svetu, ki ga bodo pretresali verski spopadi zaradi neuspešnih eksperimentov multikulturalizma, ali v svetu vzajemne tolerance in spoštovanja do drugačnih. Jaz si želim in zahtevam od oblastnikov slednjega. Vendar pot do tja ne vodi z dopuščanjem invazije, nasilnega vstopa v našo evropsko hišo, lažno humanitarnostjo in lažnim občutkom krivde. Pot do tja terja od nas odločnost pri zahtevi do vseh, ki želijo biti z nami, do popolnega spoštovanja naših vrednot, demokratičnih načel in tradicij. To moramo zahtevati tudi od vseh, ki smo jih izvolili in jih še bomo volili. Naj nas zgodovina enkrat nekaj nauči, da ne bomo spet ponavljali starih napak. (Strani 271−272)