KRŠČANSTVO NA SLOVENSKEM V LUČI VIROV

Ob koncu 19. stoletja se je na Slovenskem zelo razživelo krščansko socialno delovanje. Na tem področju je opravil temeljno delo Janez Evangelist Krek (1865–1917). V svojih Črnih bukvah kmečkega stanu (1895) je na koncu objavil program slovenskega delavskega, kmečkega in obrtniškega stanu. Menil je, da je glede na položaj našega ljudstva predvsem potrebno dobro organizacijsko delo, ki naj da osnovo splošnim izobraževalnim in družbenim ustanovam, čemur naj potem sledijo tudi posebne strokovne ustanove. Povsod naj se širijo nepolitična socialna društva, na vseh šolah je treba pospeševati pouk iz socialnega nauka, da bi se ljudje mogli primerno pripraviti za vodenje različnih socialnih ustanov. Temu naj sledi oblikovanje posameznih ustanov, ki bodo združevale vsak stan, v vodstvo pa je treba postaviti ljudi, ki so za to ustrezno izobraženi. To delo je sicer sprožil že prvi slovenski katoliški shod (1892), ki je poleg zahtev po razvoju katoliškega šolstva na vseh stopnjah ter po poživitvi katoliške umetnosti določil smernice za reševanje družbenih vprašanj: ureditev socialnega zavarovanja in preureditev davkov za kmete ter pravično skrb za delavce. Na osnovi programa prvega katoliškega shoda je nato začela nastajati kapilarna katoliška organizacija društev in ustanov po mestih in vaseh, ki je z iskrenim zanosom skušala reševati pereče socialne, politične in kulturne probleme ter tako prispevati odločilen delež pri ustvarjanju skupne narodne blaginje. Krekovo socialno delo, ki je znotraj katoliškega gibanja preraslo ozke okvire zadružniške pomoči in samopomoči kmetom in delavcem – nesporna je ugotovitev, da je bistveno pripomoglo k reševanju slovenskega kmeta, ki je tedaj predstavljal večino slovenskega naroda – je postalo široko zasnovano vzgojno-prosvetno in gospodarsko-politično demokratično ozaveščanje ljudskih množic, ki naj bi vodilo v naprednejšo in pravičnejšo družbo.

(Stran 522)

ARS - 3. program RA Slovenija, 22. 1. 2017