LET PLAŠNEGA KROKARJA

Vrh zares dosežeš šele, ko se srečno vrneš k vznožju

Italijanka Nives Meroi in Beneški Slovenec Roman Benet sta leta 2017 osvojila še zadnji, štirinajsti osemtisočak, Anapurno. S tem sta postavila rekord: sta prvi par in prva naveza na svetu, ki se je skupaj povzpela na štirinajst zemeljskih osemtisočakov, in to brez dodatnega kisika in brez pomoči visokogorskih nosačev. O tej zadnji izkušnji govori potopisna pripoved Let plašnega krokarja. Med vzponom ju je večkrat obiskal krokar, ki v delu postane simbol svobode in prostosti, pravo nasprotje alpinistom, ujetih v krog odvisnosti od zunanjih dejavnikov in naravnih sil.

Visoko na nebu ju je s širokimi zamahi peruti v letu dohitel on, plašni krokar. Tako sta ga poimenovala. /…/ »Oh! Ti, ki jih poznaš, pokaži nama vrata, kjer se vstopa!«
Po tednih potrpežljivega čakanja, vzpenjanja in vračanja, iskanja in bojev s snegom, mrazom in vetrom se je boginja izobilja vdala plezalni ekipi in ji podarila dragoceni vzpon, s katerim sta Nives in Roman zaokrožila ogrlico vseh štirinajstih vrhov, na katere sta se povzpela skupaj. Korak za korakom, z lastnimi močmi in s svojimi pljuči.
Med vzpenjanjem ju je ves čas spremljal krokar, skrivnostni vladar visokogorja, glasnik gore in vsevedni vodnik, ki je s ptičje perspektive in z varne razdalje opazoval nevarno dogajanje pod sabo. Obvladovanje zračnih mas in vetra, ki ga uporablja za svoje letenje, mu služijo za preživetje; Nives, ki ga je opazovala, pa je njegove geste, usklajene s svojim namenom, doživljala kot »pravo eleganco in harmonijo. Čisto lepoto, ker gre za bistveno.«
V najvišjih stenah sveta človek pač lažje pogleda najgloblje vase in se sprašuje o življenjsko najpomembnejših stvareh. Narava nas naredi iskrene. Z leti plezalnih vzponov se je nakopičilo bogastvo moči, miru in zaupanja, telo je navajeno ekonomičnih gibov, ki se prilegajo namenu, misel pa pozorno posluša sporočila, ki jih daje telo. Zdi se, da je prav ta ubranost vzgib do tako velikega uspeha dvojice, pri kateri za delitev dela ni treba besed, ampak je dovolj že odmev misli. Spoznavamo golo ljubezen do gora, pisateljica pa razodene tudi realizem arogance alpinizma, ki ga poganja denar.

Delo se uvršča med arhetipe sublimnega, živost naracije v bralcu vzbuja vznemirjenje, pisateljica pa nam v steni odstre tudi najgloblje kotičke svoje duše, ko tudi strah sprejme kot dragocenega popotnika. Lepota namreč ne neha vabiti.