NASPROTNIKOVA SMRT

Roman sodobnega nemškega klasika naj bi po mnenju založnika preveč obzirno obravnaval Hitlerjevo preganjanje Judov. S svojo prikrito tehniko (Hitler je le »nasprotnik B.«) omogoča tudi branje zunaj zgodovinskih okvirov, s čimer napravi bralca občutljivega za prepoznavanje »nasprotnikov« tudi v bralčevi sodobnosti.

Keilsonov roman NASPROTNIKOVA SMRT (Der Tod des Widersachers) je izšel leta 1959, s čimer se avtor pridružuje velikim literarnim imenom, kot so Uwe Johnson, Heinrich Böll, Günter Grass, ki so istega leta prav tako objavili znamenite romane (Domneve o Jakobu, Biljard ob pol desetih, Pločevinasti boben), s katerimi so močno zaznamovali nemško književnost dvajsetega stoletja. Pomembnost Keilsonovega romana in njegova umetniška vrednost sta se v nasprotju z drugimi navedenimi deli pokazali šele pozneje, ko se je bližala avtorjeva stoletnica. Hans Keilson, rojen 12. decembra leta 1909, je namreč dočakal častitljivo starost in umrl malo pred svojim stodrugim rojstnim dnevom leta 2011.

V romanu Keilson nacionalsocializma nikjer ne omenja, prav tako tudi Hitler ni naveden s pravim imenom; avtor ga označuje z začetnico B. Nikjer niso omejeni kraji, zgodovinski podatki. Vendar je gotovo, da to ne zmanjšuje umetniške vrednosti romana, prav nasprotno. Zahvaljujoč takšnemu pristopu in poetiki romana je delo mogoče brati tudi drugače, ne samo v začrtanem zgodovinskem okviru nacizma in preganjanja Judov. S tem, ko je Hitler v romanu samo nasprotnik, sovražnik ali kratko malo B., dobi delo še neko splošno eksistencialistično vrednost, neko filozofsko komponento soodvisnosti med protagonistom in njegovim nasprotnikom. In tako kot je Dominik Smole v svoji drami Antigono z njeno nenavzočnostjo naredil še bolj navzočo, se zdi, da je v tem delu Hitler simbol za vse diktatorje, in hudodelce.

Slavo Šerc

“Njegovo vzburjenje ni bilo takšno kot pri vzburjenjem človeku. B. ni spadal med samokuharje, tiste govorce, ki se od govorjenja potijo in vzplamtijo, ki so fascinirani nad samim sabo in počnejo neumnosti, ko govorijo stvari, ki bi jih bilo bolje zamolčati. Še predobro je vedel, kaj govori, in nikdar ni govoril po šolsko. Če je kričal, potem je vedel, da to počne. Spadalo je k njegovemu programu, vse je preračunal že vnaprej. Že v naslednjem trenutku se je spet obvladal in deloval povsem spokojno.”