NEBEŠKI PAŠNIKI

Nebeški pašniki dobro izpolnjujejo zahteve ciklične okvirne pripovedi, saj se vsako poglavje bere kot samostojna in samozadostna enota, ki ne potrebuje dodatne osvetlitve z vidika celote. Po drugi strani se med posameznimi zgodbami prepletajo močne povezovalne prvine, ki kot nekakšen nadomestek enovite zgodbe poskrbijo, da bralec ni prikrajšan za enotnost in celovitost spoznavnih, etičnih in estetskih razsežnosti besedila. Kot Tisoč in ena noč, Boccacciov Dekameron ali Chaucerjeve Canterburyjske pripovedke ima vsaka od desetih zgodb svoj zaplet in razplet, vsaka se odvija v vzročnem in časovnem zaporedju in vse besedilne sestavine so nezgrešljivo naravnane na končni učinek.
V Nebeških pašnikih je pisatelj odkril osrednjo temo svojega pisateljskega sveta in način za njeno ubeseditev v delih, s katerimi si je trajno utrl pot med svetovne mojstre umetniške besede. Delo je pomembno tudi zato, ker s svojimi zgodbami o človekovi razpetosti med resničnostjo in ideali, o njegovem notranjem boju z močmi in usmerjenostjo okolja ter s samim seboj, nikakor ne odslikava samo duha časa in kraja njihovega nastanka, ampak ostaja aktualno tudi za današnji čas.
Prevod in spremna beseda dr. Danica Čerče.