OB BABILONSKI REKI

Na prvi pogled je navdihovalka Rebulovega romanesknega pisanja preteklost. Dejansko pa ga je v enaki meri navdihovala tudi živa sodobnost. S pričujočim romanom, Ob babilonski reki, pa je ta v narodno usodo zazrti pisec segel v samo tragično osrčje slovenskega 20. stoletja: v epilog državljanske vojne na Slovenskem, v usodo poražene protirevolucionarne strani, obsojene na izginotje, v svojem ostanku pa na dramatični ek­sodus in v domotožno diasporo. V piščevem občutju je to dogajanje zraslo v tragični vrh slovenske zgodovine.
Literarno pero v domovini se je doslej tej politično in umetniško tvegani snovi izogibalo. Tako ta roman pomeni nekako vstop v svojevrstno ustvarjalno praznino. Piscu pa ni šlo za njeno literarno izpolnitev, saj je delo nastalo iz dolgoletnega trpečega vživljanja v tragiko državljanske vojne, z dodatno tragiko izselitve dvajset tisoč Slovencev, s sledečo razpršenostjo po svetu, od Kanade do Argentine in Nove Zelandije.
Kar je pisca zadrževalo, da je šele zdaj prišel do zdavnaj zamišljenega dela, je bil tehnični problem: v kakšnem pripovednem ključu prikazati to dramatično dogajanje tako, da bi ga pri tem ne inspirirala toliko lastna zgodovinska presoja kolikor dokumentirana resnica zgodovine. Resnica, brezobzirna, čeprav umetniško prikazana resnica tega, kar je bilo in kakor je bilo. Delal je namreč na dokumentih. Zaradi distance do žareče snovi je za glavnega junaka dal tujca, Angleža, humanitarnega delavca v taboriščih na Koroškem. Njegova navezanost na slovenskega človeka, ki ga tam spozna, ga - tudi pod vplivom ljubezni do Slovenke - tako rekoč duhovno posloveni. Ko se vrne v Anglijo, čuti nepremagljivo potrebo, da si s samostojnim raziskovanjem razkrije potek grozot v juniju 1945.
Roman, napisan iz globinskega doživljanja narodne usodnosti, iz težnje po doživetju utripa celokupnega narodnega telesa in iz duha zvestobe slovenski evropski tradiciji.