PTICE IMAŠ V OČEH

Vse, kar naj bi človek povedal ob in o pesmih Viktorije Gorjup, zbranih v knjigi Ptice imaš v očeh, je obsojeno na površinskost, redundantnost in banalno formalnost. V tem zavedanju je nastal tudi spodnji zapis, brskajoč za dovolj tehtnimi, a predvsem dovolj empatičnimi mislimi.

Ko so mi bile pred nekaj leti pesmi Gorjupove prvič dane v branje, je bila to posebna, častna in čustvena odgovornost: da mi zaupa svoja najintimnejša, iz najbolj razbolelih delov duše iztrgana ubesedena čutenja in premišljevanja. V njih sem zaznala nepojmljivo bolečino, ne pa tudi obupa. Iz njih se izliva žalost zaradi nedokončane ali prezgodaj končane poti, ne pa tudi vdanost v usodo. V njih smrt ni sinonim za konec, ampak za nadaljevanje v drugačni obliki – smrt, ki vse postavi na glavo, raztrešči utečene perspektive in zamaje temeljne silnice, vendar obenem izčisti optiko, zbistri vizijo in izkristalizira preostale točke smisla.
Milanka Trušnovec