REŠEVANJE KRIZE SMISLA SODOBNEGA ČLOVEKA

Reči »ne« ukvarjanju s seboj

V času kriz, eno od njih spet doživlja sodobni človek, se v senzibilni človeški duši odslikavajo duševne stiske, ki jih psihologija/psihiatrija diagnosticira kot anksioznost, depresijo, samomorilnost. Človek začne brskati po svoji notranjosti, išče dogodke, ki so mu sprožili bolečino, krivce, ki so jih zagrešili in postaja vse bolj nesrečen. Strokovno vrtanje v tej smeri mu ponuja prva dunajska psihoterapevtska šola, ki se imenuje Freudova psihoanaliza z znamenito opremo »zofo« za klienta. A po drugi psihoterapevtski šoli (Adlerjeva individualna psihologija) je vzniknila še tretja psihoterapevtska šola: Franklova logoterapija. Metoda izhaja iz predpostavk, da je človek telesno, duševno in duhovno bitje. Lahko najde/uživa svoje ravnovesje (= duševno zdravje), če se neha ukvarjati s preteklostjo, na katero ne more več vplivati, in si poišče »smisel« (logos) za danes in jutri v stanju, v kakršnem je. Viktor Frankl, ki ga je spodbujal sam Freud, je svoj koncept preizkusil na lastni izkušnji holokavsta.

Delo prihaja v pravem času. Sodobni človek išče nove, dinamične, kritične in ustvarjalne poglede na bivanjsko in duhovno resničnost. Odpira se vrednotam, ki segajo preko njegove materialne eksistence. Pri tem iskanju mu bo knjiga odpirala nova obzorja in spoznanja o smislu, pri katerem po V. Franklu »ne gre preprosto za zaznavanje neke figure, … temveč gre za odkrivanje možnosti, ki se loči od ozadja realnosti«.

Znanstvena monografija, ki po sistematiki in slogu nagovarja iščočega bralca pravzaprav na nič kaj hermetičen način, presega meje zgolj prikazovanja psihoterapevtskih metod in tehnik. Franklovo misel umeščal v idejne tokove zadnjih dveh stoletij, ko so se kalile ideje emancipacije humanizma, ob katerih je paradoksno upadala zavest o vrednosti človeka, njegove svobode in duhovnih perspektiv.

Avtor se iz vidika logoterapije posveča tudi psihološkim, etičnim in bivanjskim posledicam izgube presežnih vrednot v sodobni družbi, iz česar nezavedno izvirajo mnoge duševne stiske današnjega človeka. Logoterapija ni v prvi vrsti filozofija, ki nekaj razlaga, ampak odpira tudi poti k razreševanju in preprečevanju krize smisla sodobnega človeka. Zato postajajo knjige iz logoterapevtskega »kroga« danes vse bolj iskane.

Delo z vidika logoterapije na interdisciplinarni način preko sintezno-analitične metode prikazuje eksistencialno problematiko novodobnega človeka. V današnjem času vedno več ljudi doživlja eksistencialno krizo in krizo smisla, ki sta temeljna problema sodobnega človeka in družbe.

Logoterapijo je utemeljil Viktor E. Frankl kot humanistično smer v psihoterapevtskih pristopih k človeku. Logoterapija se ukvarja s smislom človekove eksistence in z iskanjem tega smisla. Smisel opredeljuje kot naloge, ki nam jih življenje postavlja v določenem trenutku in v točno določenih položajih. Osnovni postavki za iskanje smisla sta človekova svoboda in odgovornost. Vsak posameznik ima v vsakem trenutku na razpolago številne možnosti, toda prepoznati mora svojo najboljšo, ki ima po njegovi vrednostni usmeritvi največji pomen. Odločitev je lahko le njegova, zato je izbira med različnimi možnostmi ena najtežjih izbir.
Osnovna postavka logoterapije je, da med ljudmi na splošno doživlja eksistencialni vakuum približno dvajset odstotkov ljudi. To teoretično postavko so potrdile tudi številne znanstvene raziskave z različnih koncev razvitega sveta. Potrjujejo tudi veliko zmoto glede pojmovanja človekove sreče, ki jo večina zamenjuje z uspehom. Logoterapevtsko gledano je sreča v tesni zvezi z doživljanjem življenjskega smisla, ta pa je vedno vezan na neko osebo ali nalogo.

Nova spoznanja dajejo možnosti širše uporabe. Šele kadar dodobra spoznamo poglavitne izvore in povzročitelje krize smisla, je mogoče učinkovito reševati problematiko eksistencialne krize.