TAKO DOLGI MESEC AVGUST

Zakaj brati dramo ali poskus, kako z dediščino nasilja opraviti enkrat za vselej

Družinska zgodba, ki poteka na navidez urejenem posestvu, v podtalju pa od vsega začetka slutimo zlovešče napetosti in potlačene travme: njihovo mučno počasno razkrivanje razgalja duhovno bedo in nenravnost družine v medsebojnih in družbenih razmerjih. Celotno dogajanje je strnjeno v zadnja dva dneva zloveščega meseca avgusta, ki je po ljudskem verovanju usoden od prvega do zadnjega dne. Postavitev v argentinsko okolje ne zastre aktualnosti dilem za naš prostor in čas.

Dramo Tako dolgi mesec avgust (v originalu Agosto, el mes más largo) je avtor napisal v Argentini leta 1975. Petnajst let pozneje jo je prevedel v slovenščino in izdal skupaj z misterijem Zgodaj dopolnjena mladost v knjigi Prepad kliče prepad (Slovensko gledališče Buenos Aires, 1992). Drami sta bili ponatisnjeni pod istim naslovom (Družina, 2001) s spremno besedo Denisa Poniža.

Tako dolgi mesec avgust se odvija na argentinski estanciji, ob klavnici ovac, ki jo je ustanovil in z njo obogatel protagonistov ded, angleški priseljenec. A za zunanjim bliščem se skrivajo temačne družinske skrivnosti in tudi širše družbene krivice. Bližina močvirja in smrad, ki se širi iz klavnice, še poudarjata ton drame.

Usoda, namenjena dramskemu besedilu, je odrska uprizoritev. Tudi ta Simčičeva drama, opremljena z natančnimi didaskalijami, pa se zdi prej namenjena uprizoritvi na bralčevem notranjem prizorišču. Ne množic, Simčič v svoji kompleksnosti vselej nagovarja posameznika. Ne ponuja enoznačnih, preprostih rešitev, saj jih tudi življenje ne. V drami, ki se po svojem prizorišču in zapletu slovenskemu bralcu utegne na prvi pogled zdeti tuja, najdemo številne vzporednice s še vedno odprto rano našega naroda in njenim neuspešnim reševanjem. S preteklostjo, ki usodno zaznamuje dva in tudi več rodov, kot je zapisal recenzent. Kdo ve, ali bomo Simčičeve drame prej videli na odrskih deskah ali na filmskem platnu. Besedilo se vsekakor bere kot natančen filmski scenarij. Miselni preskoki pa v svoji pristni človeškosti ostajajo življenjsko (ne)verjetni. Izvirnost ponujenih izhodov utegne olajšati pezo neba, ki tako vztrajno visi nad nami, in tudi v naš prostor prinesti novo svežino in življenjski polet. Čtivo, vredno pozornosti modernega slovenskega bralca.