VERA IN KULTURA V EVROPI

Povsod, kjer se je pojavilo krščanstvo, se je pokazala tudi potreba po inkulturaciji, se pravi vraščanju nove vere v narodovo kulturo. Tako je povsod prišlo do soočenja, do dialoga med krščansko vero in domačo kulturo. Ta odnos ne sme biti v tem, da ena absorbira drugo (narodna kultura, ki prevladuje nad krščansko vero, ali krščanstvo, ki zatre narodno kulturo), pa tudi ne v sprejemanju trajne razpetosti, brez upanja na možno sintezo med narodno kulturo in evangelijem. Vera zori skozi stoletja in prek sprejemanja različnih kultur, s katerimi uspe ustvariti življenjsko strukturo, interakcijo človeka s samim seboj, s sosedom, s svetom, z Bogom. To pomeni tudi, da ima vera svoj lastni subjekt, živo in kulturno občestvo, ki ga imenujemo Božje ljudstvo.
Bistveno je, da verujoči brez strahu, z jasnostjo in intelektualno strogostjo kažejo svojo misel. Da podpirajo delovanje tistih, ki delujejo v evropskih institucijah in pri tem upoštevajo krščanski navdih. Da delujejo znotraj svojega konteksta in v splošnem v javnem mnenju, da Evropi ne bo zmanjkalo opore njenega starodavnega krščanskega navdiha. Kakor so po klasičnem besedilu prve krščanske dobe, po Pismu Diognetu, kristjani poklicani, »naj bodo v svetu, kar je duša v telesu«, tako so danes verniki ob načrtu vzpostavitve nove Evrope spodbujeni, naj postanejo globoka duša in vir navdiha za tiste vrednote, ki ji bodo ne glede na legitimne razlike podelile njeno globoko edinost.