Primarij Jože Felc je bil za marsikoga enfant terrible slovenske psihiatrije, čuteči sogovornik, poslednje upanje in zaupnik na pogosto družbeni rob potisnjenih nesrečnikov z duševno motnjo, med katerimi je živel in deloval kot zdravnik in predstojnik bolnišnice na »griču« v Idriji. V svetovnem merilu je bil eden redkih pisateljev, ki sploh ne morejo sami pisati, a kljub temu je pisal knjige (16) in strokovne študije. Bil je trdoživi upornik proti brezdušni medicini, ki se ji zdi, da opravi svoje poslanstvo že z diagnostiko, predvsem pa človek pretresljivih življenjskih preizkušenj. Dosegel je nemogoče ter se telesno povsem ohromljen prisilil živeti v nemogočem in z nemogočim. Prodorno je vodil in usmerjal medicinske kolege, neutrudno zdravil duše ranjenih, se pogovarjal tudi z eminentnimi sogovorniki (mdr. Ciril Zlobec, Manca Košir, Meta Kušar, Alojz Ihan …) in nenehno literarno ustvarjal. Ob vstopu v 70. leto svojega bogatega življenja, za katero je slutil, da je ne bo dočakal, je začel z »Mohorjevo« kot eno svojih založb (Sova v krošnji, Osvoboditev in odrešenje) in »idrijsko Psihiatrijo« pripravljati knjigo, v kateri je Jože Felc zbral svoje številne intervjuje, dnevniške zapiske in izbrane odlomke iz njemu priljubljenih treh lastnih literarnih del. Temu je priložil še album izbranih fotografij, ki z obrazi dopolnjujejo misli pogovorov. Zaokrožata jih zapisa z osebno noto dveh izmed njegovih številnih prijateljev, sodelavcev in sopotnikov (J. Bizjak, dr. M. Pišljar).
Ni na zalogi 
Ni na zalogi 
Ni na zalogi 
Ni na zalogi 