ZLATNIK POLNE LUNE

"Pred nami je prvenec skoraj sedemdesetletnega avtorja, prvenec, ki pa je po bogastvu povedanega brez dvoma tudi življenjsko delo zobozdravnika Božidarja Radoša. Pričujoče delo nikakor ne bi moglo nastati prej, pri pisateljevih štiridesetih, recimo, saj je v njem zbranega izjemno veliko znanja z mnogih področij - znanosti, zgodovine, kulture ..., predvsem pa spoznanj o življenju.
To so morda res le prvi vtisi o prebranem delu, ki te najprej osupne s svojo obsežnostjo, in se vprašaš, ali bo to zajetno delo zmoglo zadržati tvojo radovednost in bralski užitek prav do zadnje strani. A že po nekaj prvih straneh te avtor s svojimi mnogimi vprašanji, ki ga vznemirjajo, tudi v nočeh brez spanja, s svojo silno željo in potrebo povedati to tudi nam, s toplino svojih nostalgičnih spominov na staro mamo in njen še arhaični svet in z intelektualno močjo svojega jezika pritegne in ohranja tvojo radovednost vse do konca.
Kmalu si tudi zastaviš vprašanje, ali je v tvojih rokah avtobiografski roman, čemur moraš prav gotovo pritrditi. Vendar se romaneskni zgodbi - zgodbam še drugih oseb iz pisateljevega življenja - pridruži vrsta potopisnih vložkov, ki so seveda doživetja prvoosebnega pripovedovalca. Prepletena pa so, tako kot sploh celotna pripoved, s kritičnim razmišljanjem o tem čudno lepem svetu - svetu polnem nasprotij burnega 20. stol. (...)
Zaradi preglednosti je roman členjen na poglavja, ki so lahko kratke zaokrožene zgodbe. Vendar jih smiselno in čustveno trdno povezuje življenje prvoosebnega pripovedovalca - avtorja - njegovih: cvetkovskega dedka in še danes srčno ljubljene stare mame, očeta, vzornika, in dobre, skrbne mame. Tako ostaja romaneskna zgradba tega dela dovolj trdna."
(Iz spremne besede Nade Granduč)