Ivan Klima

Ivan Klima se je rodil 14. septembra 1931 v Pragi, kjer je do začetka druge svetovne vojne preživljal brezskrbno otroštvo. Ko so leta 1941 njegovo družino deportirali v koncentracijsko taborišče Terezin, ni vedel, da je po obeh starših judovskega porekla. Tako on kot starši so čudežno preživeli taborišče in se leta 1945 vrnili v Prago. V začetnem navdušenju se je Klima tam pridružil komunistični partiji, a je iz nje kmalu izstopil, saj je ob zrežiranih povojnih sodnih procesih – na enem je bil obsojen tudi njegov oče – ter umorih oporečnikov ugotovil, da pri spopadu komunizma z nacizmom ni šlo »za boj med dobrim in zlim, temveč le za boj med dvema zlima silama, ki si želita obvladati svet«.
Spoznanje o nedoumljivi globini človeške krutosti ter hkrati temeljna človekova potreba po tem, da si lahko pogleda v obraz, posameznikovo prizadevanje za ohranjanje osebnih vrednot, vse to je oblikovalo njegovo pisateljsko snov. Klima, ki je »osvobajajočo moč pisanja« prvič izkusil v nečloveških razmerah taboriščnega življenja, zaradi nasprotovanja režimu dvajset let ni smel javno objavljati svojih del. Šele po žametni revoluciji je kot pisatelj stopil iz sence in danes velja za enega najboljših čeških avtorjev. Leta 2002 je prejel priznanje Franza Kafke, leta 2010 pa češko književno nagrado Magnesia Litera za spominsko prozo Moje šílené století (Moje noro stoletje).