AION

Knjigo Aion je Jung napisal leta 1951, star 76 let. V njej se nam ne razkriva le kot klasični psihoterapevt, ampak tudi kot arheolog sebstva. Jung je vse življenje resno iskal religiozni smisel v samem sebi. Knjiga daje svojevrsten odgovor na religioznost oziroma nereligioznost vsakogar izmed nas. Ne bi bilo pošteno, če bi kdo zamahnil z roko, češ, spet ena knjiga, ki reklamira new age. Jung ni napisal Aiona, da bi kogarkoli odvračal od krščanstva, ampak je želel, da bi Evropejci povezali v sebi krščanstvo s predkrščanskimi vsebinami. S tem, da se soočamo s poganom v sebi, še zdaleč nismo slabši kristjani.

Aion je knjiga o sebstvu, o tisti najgloblji celoti vsakega človeka, ki se dotika večnosti. Aion je grški bog časa, ki prepričljivo kaže, kako so se pogani zavedali svoje minljivosti in umrljivosti, zato ni nobenega razloga, da bi jih podcenjevali! Aion je poganski simbol sebstva. Sebstvo razumem kot tisti del v nas, s katerim realiziramo samega sebe v večnosti. Odrešenje, ki nam ga omogoča krščanstvo, nas lahko le veseli in hrabri, zato je lepo biti kristjan. Jung obdeluje v knjigi problem zla na tem svetu in v nas, kar je pomembno tudi za naš čas. Dober, boljši sem, če čim bolj spoznavam razsežnosti zla. Kristus ni uničil zla s svojo smrtjo na križu, ampak ga je samo premagal. Zdaj živimo v liberalizmu, ki nam kar naprej in vedno več pobira in ko nam bo vse pobral, bomo spoznali zlo, hudiča, ker od liberalnih narcisov ne bomo v realnosti mogli dobiti nazaj tistega kar so nam vzeli.
(Iz spremne besede dr. Jožeta Magdiča)