ČAS OS

Spomini uganjajo neverjetne stvari. Je mogoče, da dedkov vrt ni bil tako pisan in razcvetel, kot se ga spominjam? Je mogoče, da v hiši nista vladala takšna harmonija in mirno ozračje, kot sem ju dojemala? Je bila mami res tako ljubezniva, očka ljubeč in ljubezen med njima trdna in resnična? Ali pa je njun odnos sčasoma postal trhel in obrabljen, nažrt od škodljivcev in mu je bilo namenjeno, da bo šel v nič?
(Str. 96)
S svojega zadnjega delovnega mesta se spominjam bralke, ki je vsakič še v knjižnici poiskala stran triintrideset, prebrala nekaj vrstic in potem pogledala zadnjo stran. »Ne prenašam zgodb z odprtim koncem,« je pravila. »In rada bi se tudi prepričala, da se bo vse končalo dobro. Vsaj v knjigah.«
Z ljubiteljico srečnih koncev sem se do neke mere strinjala. Razplet v knjigah je po svoje pomirjujoč, mogoče tudi zato, ker se v življenju nikoli nič ne konča. Vse se nadaljuje, niti smrt ne pomeni popolnega konca, življenje gre preprosto naprej brez nas. Ampak če misliš, da se zgodba v knjigi sklene z zadnjim poglavjem, je to nesmiselno. Samo mi, bralci, zapustimo junake v določenem trenutku. Osebe živijo naprej v svojem lastnem svetu in času. Samo že brez naših radovednih oči.
Spominjam se vdove srednješolskega profesorja literature, ki je knjižnici podarila moževe knjige, potem pa si jih je hodila sposojat. Pripovedovala nam je, koliko časa je pokojni mož prebil ob branju, knjigo je pritiskala na prsi in jo nežno božala. Kolegica je trdila, da gospa ne bere sposojenih knjig, samo preverja, ali jih slučajno nismo izločili iz knjižničnega sklada. Ampak jaz mislim, da je v knjižnico prihajala na srečanja s svojim možem. Dokler je lahko z nami klepetala o njem in opazovala, kako knjige krožijo med bralci, je imela občutek, da je del njega še vedno tukaj in da predaja misli, spravljene v knjigah, kot jih je gospod profesor prej predajal svojim študentom. (Str. 51)
Moj zorni kot na otroštvo v Brodu se je premaknil. Ne vidim ga več z očmi nedolžne majhne punčke, temveč odraslega človeka, ki ve, da ni vse tako, kot se lahko kaže. Naenkrat razumem, zakaj me Ola ni nikoli povabila k sebi domov. Njeno življenje verjetno ni bilo tako prijetno in starši ne tako razumevajoči in v podporo, kot je trdila. Vem, da mi ni hotela lagati, s svojim pripovedovanjem je enostavno ustvarjala svoj nov, boljši svet. Za njenim nasmehom se je skrivala žalost ‒ enako kot za nasmehom moje mami.
(Str. 252)