DON CAMILLO IN PEPPONE 1

Kajpak se je don Camillo v predvolilnem času o predstavnikih krajevne levice izrazil tako nedvoumno, da je lepega dne ob somraku, ko se je vračal v župnišče, izza ograje švignil zajeten možak v plašču in mu skočil za hrbet. Ker je don Camilla oviralo kolo, na katerem je imel na krmilu obešeno culo s sedemdesetimi jajci, ga je oni lahko krepko mahnil s palico, nato pa izginil, kakor da bi se vdrl v zemljo.
Don Camillo ni o tem nikomur povedal. Ko je prišel v župnišče in je jajca spravil na varno, je odšel v cerkev, da bi se posvetoval z Jezusom, kakor je to vedno storil v trenutkih dvoma.
»Kaj naj storim?« je vprašal don Camillo.
»Po bolečem mestu na hrbtu si namaži malo olja, stepenega v vodi, in molči,« mu je odgovoril Jezus z vrha oltarja. »Tistemu, ki te užali, je treba odpustiti. To je pravilo.«
»Že dobro,« je ugovarjal don Camillo, »vendar sem bil deležen batin in ne žalitev.«
»Kaj hočeš reči?« je zašepetal Jezus. »Ali morda to, da so žalitve, povzročene telesu, bolj boleče, kot so žalitve duha?«
»Naj bo, Jezus, toda upoštevaj, da so s tem, ko so tepli mene, ki sem tvoj zastopnik, žalili tebe. Ni mi toliko zase, kolikor mi je zate.«
»Ali morda nisem bil večji zastopnik Boga od tebe? Ali nisem odpustil tistim, ki so me križali?«
»S tabo ni mogoče razpravljati,« je sklenil don Camillo. »Vedno imaš prav. Naj se zgodi tvoja volja. Odpustila bova. Vendar si zapomni, da bo odgovornost tvoja, če mi bodo oni, opogumljeni z mojim molkom, razčesnili butico. Lahko bi ti navedel odlomke iz Stare zaveze …«
»Don Camillo, meni boš govoril o Stari zavezi! Kar zadeva drugo, prevzemam vso odgovornost. Vendar – med nama rečeno – si si majhno tepežko zaslužil v poduk, da se ne greš politike v moji hiši.«
Don Camillo je odpustil. Vendar mu je nekaj obtičalo v grlu kakor ribja koščica – zanimalo ga je, od koga jih je dobil.
(Str. 7–8)