DON CAMILLO IN PEPPONE 7

Zunaj se je naliv prelevil v pravo neurje. Stephan je vstal od mize, stopil k vojaškemu poljskemu telefonu, ki je stal v kotu kuhinje, dvignil slušalko in povedal vanjo nekaj besed v ruščini. Čez nekaj trenutkov se je vrnil k mizi in don Camillu ter Pepponeju kar stoje povedal: »Sporočili so mi, da lahko ostaneta tukaj. Drugi vajini tovariši so se pred nevihto zatekli v hlev številka tri in so na varnem.«

Nato je sedel.
»No, kako se nadaljuje tvoja zgodba?« je vprašal don Camillo.
»Da, moja zgodba gre naprej takole: po tem dogodku so me zaposlili kot mehanika in čakalo me je težko in naporno delo, saj sem moral popraviti vse pokvarjene stroje, ki jih ni bilo prav malo, in spraviti v red delavnico ter hangar. In po dobrih dveh letih, ko je bilo vso to delo opravljeno, se je vojna končala in je napočil čas, da razmislim o svoji prihodnosti. Oče poljskega dekleta je medtem umrl in jaz sem se poročil z dekletom. Po nekaj letih skupnega življenja v Sovjetski zvezi so tako meni kot moji ženi dodelili sovjetsko državljanstvo.«
»In nisi nikoli pomislil na to, da bi se vrnil domov, v Italijo?« je namignil don Camillo.
»Če bi se vrnil v Italijo, kaj bi tam počel? Gledal kup ruševin, pod katerimi gnijejo moji najožji sorodniki: oče, mati in brat? Zdaj tukaj lepo ravnajo z menoj, kot da bi bil njihov. Pravzparav še bolje, saj delam in svoj poklic zelo dobro opravljam. Ne vem, če se me kdo še spomni tam v Italiji. Šel sem se borit v Rusijo in uradno izginil, kakor so izginili številni pogrešani v Rusiji …«
V tem trenutku je prišlo do velike zmešnjave, saj so se vrata nenadoma na stežaj odprla in skoznje je pljusknil dež ter vstopila neka čudna žival, nekakšna velikanska stonoga s temno in spolzko kožo.
Stephanova žena, ki je skočila od bogvedi kod, je kriknila, stekla proti vratom in jih nazaj zaprla. Tedaj je pošast s spolzko kožo padla in se začela počasi razgaljati. In izkazalo se je, da je pod tem razcapanim povoščenim platnom šest otrok, ki so se skrili podenj, da bi se zaščitili pred dežjem. Eden je bil lepši od drugega in vsi so bili razvrščeni po starosti od šest do dvanajst let, kot da bi tvorili nekakšne stopnice.
»Prijatelj, res se ne bi moglo reči, da si izginil v Rusiji in da si pogrešan!« je vzkliknil don Camillo. Stephan je še enkrat pozorno pogledal don Camilla.
»Res imam občutek, da sem vas že nekje videl,« je ponovil.
»Po vsej verjetnosti me nisi,« je odgovoril don Camillo. »Ampak tudi če se je to zgodilo, pozabi, da si me videl.«

(Str. 398–400)