DUH LITURGIJE

V bogoslužju je dano čudovito dejstvo, in sicer da sta umetnost in resničnost eno v nadnaravni otroškosti pred Bogom. Kar je sicer dano samo v kraljestvu neresničnega, v umetniški predstavi – namreč oblike umetnosti kot izraz povsem zavestnega človeškega življenja – je tukaj resničnost. To so bivanjske in izrazne podobe resničnega, seveda nadnaravnega življenja. Vendar ima tudi to nekaj skupnega z življenjem otroka in umetnosti: je brez namena, zato pa polno najglobljega smisla. Ni delo, temveč igra.

Pred Bogom se igrati, biti umetniško delo – ne ustvarjati, ampak biti, to je najbolj notranje bistvo bogoslužja. Zato je v njem vzvišena mešanica globoke resnosti in božanske vedrine. Da je bogoslužje tako strogo in skrbno določeno s tisoč predpisi, kakšne naj bodo besede, gibi, barve, oblačila, orodja – to razume samo tisti, ki zmore resno jemati umetnost in igro. Ali si že kdaj videl, s kakšno resnostjo postavljajo otroci pravila za svoje igre? Kako je treba rajati, kako morajo vsi držati roke, kaj pomeni ta paličica in ono drevo? To je nespametno samo za tistega, ki ne sluti njihovega smisla in je vedno zmožen videti upravičenost nekega dejanja samo v določljivih namenih. In ali si že kdaj bral ali sam izkusil, s kakšno grenko resnostjo opravlja umetnik tlako umetnosti? Kako trpi pod »besedo«? Kako zahtevna gospodarica je oblika? In vse to za nekaj, kar nima nobenega namena! Ne, z nameni nima umetnost nič opraviti. Ali res kdo misli, da bi umetnik vzel nase tisoč razburjenj in vročo stisko ustvarjanja, če s svojim delom ne bi hotel drugega, kakor dati ogledovalcu nauk, ki bi ga mogel prav tako dobro izraziti v nekaj netežavnih stavkih ali z nekaj zgledi iz zgodovine ali z nekaj uspelimi fotografijami? O ne! Biti umetnik pomeni prizadevati si za izraz skritega življenja, da bi moglo – izraženo – biti tu. Nič drugega, a to je v resnici veliko! Gre za podobo Božjega ustvarjanja, o katerem je rečeno, da je stvari naredil zato, da bi bile, ut sint.

(Str. 60–61)

17,10