GUY LAFON – MISLEC ODNOSA

V poglavju, ki smo ga naslovili Mislec »tega, kar obstaja med nami«, želimo predstaviti razvoj Lafonove misli. Naslov, ki smo ga izbrali za to poglavje, je potrebno nekoliko razložiti. Če bi naslov napisali v francoskem jeziku, bi se glasil: Guy Lafon – penseur de l’entretien. »L’entretien« je namreč ključna beseda za razumevanje njegove misli. V slovenščini je najlaže, da to besedo prevedemo kot »odnos«. Pa vendar ta prevod ni popolnoma ustrezen; ne zajema vseh odtenkov pomena, ki ga nosi v sebi francoski izraz. Najbolje bo torej, da se takoj na začetku izrazimo opisno. Beseda »l’entretien« najprej izraža dejstvo, da med subjekti obstajajo vezi; da jih nekaj drži skupaj in predvsem izraža vzdrževanje v tem stanju. Francoska beseda izraža tudi pogoje, da subjekti sploh lahko dosežejo stanje, v katerem so se znašli, predvsem pa pogovor, medosebno komunikacijo. V začetku knjige Le Dieu commun, Lafon predstavi področje odnosov kot takšno, ki se izraža v uporabljanju jezika. Zavrača pa, da bi se nanašalo le na lingvistiko. Precizira, da je govor sestavljen tudi iz raznih oblik gest, dejanj, ustanov in dogodkov.
Profesor Drago Ocvirk je v svojih člankih že pisal o Lafonovi misli in je za izraz »l’entretien« uporabljal slovensko besedo »vzdrževanje« (Ocvirk 1981). Avtor tega besedila ga je poskusil prevajati z besedo »srečevanje«, ki je namreč ena »najbogatejših« slovenskih besed. Če ta glagolnik razumemo kot simbolno govorico, v njem najdemo pravo bogastvo pomenov. Najprej pove, da se je v nekem odnosu znašlo več oseb (to je namreč bistvo srečevanja). Torej ne more nikoli zadevati zgolj posameznika. Njegova imperfektna oblika izraža trajanje, nedovršenost in s tem »gotovost nadaljevanja«. Beseda izraža tudi polnost bivanja, ki ga daje sreča, ki se pojavi le v srečanju. In ker živeti pomeni biti povezan z drugimi, je srečevanje tisto, ki daje življenje in ohranja pri življenju. Človek se namreč rodi v srečanju; še več, srečanje ga vedno znova poraja in tako ohranja v bivanju. In končno: v besedi srečanje je vsebovano medsebojno občevanje, komunikacija, torej tudi verbalni ali neverbalni pogovor. Toda kljub vsebinski sorodnosti med izrazoma »l’entretien« in »srečevanje«, se nam zdi slovenska beseda »odnos« bolj sprejemljiva in jo bomo v svoji študiji tudi uporabljali. Bralec pa naj se zaveda, da je odnos veliko več, kot zgolj povezanost oseb. To, kar obstaja med nami, je nekaj več kot zgolj vzdrževanje odnosa. Je vez, ki se ne prekine ob slovesu in je hkrati obveznost.
Pravijo, da se človek najprej zave samega sebe. Morda glagol »zavedati se« niti ni najbolj ustrezen. Pravzaprav ne gre najprej za neko vedenje. Zato tudi ne moremo govoriti o zavesti. Bolje bi bilo reči, da otrok najprej ne vidi drugega kot samega sebe. Zadovoljiti mora svoje potrebe, potem bo tudi sam zadovoljen. Šele ko nekoliko zraste, opazi, da obstajajo še drugi, ki imajo želje, ki niso njegove. Nekaj podobnega se dogaja tudi v razvoju Lafonove teologije. Mislec najprej govori o človeku. Njegovo razmišljanje izhaja iz tega, kar mu je znano, torej iz svojih izkušenj in svojih doživljanj. Tako tudi večina Lafonovih knjig in člankov začne svoje razmišljanje o človekovih problemih. V svojih prvih besedilih želi avtor bralce pripraviti, da bi lahko kasneje razumeli njegovo teologijo, zato tam najdemo njegovo antropologijo in pa »temeljne« epistemološke, jezikovne, družboslovne in filozofske razlage. Skratka, Lafon razvija svojo teologijo na temelju razmišljanja o človekovem življenju. Po zgoraj omenjenem principu bi izhodišče njegove teologije izrazil tako: Najprej sem jaz! Najprej občutim svoje trpljenje in svojo bolečino. Šele nato opazim, da trpijo tudi drugi. Pravzaprav šele kasneje opazim, da obstajajo tudi drugi. Še dobro, da je tako. Kajti izkušnja lastne bolečine človeku omogoči, da razume trpljenje drugega. V odnosu do drugega pa prepozna odnos do Boga.
(Str. 35–36)