JOŽE UDOVIČ

Ko je Udovič zapuščal gimnazijske klopi in se kot študent slavistike začel pojavljati v javnosti, je bilo v vzponu slovensko socialno pripovedništvo, zlasti pri Mišku Kranjcu in Antonu Ingoliču, med pesniškimi zbirkami pa izstopajo Borivec z Bogom (1932) Franceta Vodnika in Zemlja (1934) Edvarda Kocbeka ter Pesmi pričakovanja (1937) Toneta Seliškarja, Odčarani svet (1939) Boža Voduška in Skozi vrtove (1941) Antona Vodnika. Med mlajšimi, med Udovičevimi vrstniki so se očitneje pojavljali Cene Vipotnik, Vladimir Pavšič in Ivo Brnčič s pretežno socilno poezijo, […] medtem ko so svoje zbirke tiskali Jože Kastelic (Prve podobe, 1940), Dušan Ludvik (S popotno palico, 1940), Severin Šali (Slap tišine, 1940) in Jože Dular (Zveste menjave, 1941).
V nakazani okvir je mogoče umestiti zgodnje Udovičeve pesmi, bodisi tiste, ki so nastajale še interno v Škofovih zavodih ob rokopisnih glasilih, bodisi tiste, ki so se pojavile v Domu in svetu oziroma v Kocbekovem Dejanju. V času do druge svetovne vojne se je razvijal v smeri močno refleksivne poezije. Vojna in okupacija 1941–1945 sta zavrli naravni razvoj njegove ustvarjalnosti, saj se je znašel v izjemnih razmerah bodisi kot taboriščnik bodisi kot partizanski aktivist, kar mu je narekovalo vrsto vojnih motivov, ki so njegovo pesništvo obvladovali še prva povojna leta. Zgodaj je spoznal, kako usodno je naš splošni umetniški razvoj zavirala dokrtina tako imenovanega socialnega realizma po sovjetskem ždanovskem vzorcu. Ovedel se je, kako slovensko pesništvo zaostaja za evropsko in svetovno poezijo, pa si zato prizadeval, da bi našel možnosti za modernizacijo temeljne poetike. Vsekakor mu je uspelo dognati izjemne novosti v smeri nadrealizma, s čimer je svojo poezijo rešil obremenjujočega družbenega angažmaja, predvsem pa je s svojo poetično določenostjo liriki v takratnih razmerah vrnil njeno avtonomnost.
Knjigi je dodana bibliografija Franceta Pibernika ob njegovi 80-letnici.