MAKS PLETERŠNIK

Ko sem dopoldne prišel po cesti od železniške postaje v Brežicah do Pišec, si nisem vzel veliko časa za raz­gledovanje, a že tisto, kar sem videl, me je pritegnilo. Tako majhen kraj, pa tako lepo urejen. Vse je delovalo domače, da sem se počutil, kakor bi prišel domov, čeprav je bil moj kraj v resnici nekaj povsem drugačnega. V taki vasi morajo stanovati dobri ljudje, sem skušal povezati svoje vtise v uporabno celoto. (Str. 45)

Slutil sem, da bom potreboval vsak lep spomin na Pišece, na dom in na ljudi. V bleščavi Dunaja bom lahko preživel samo tako, če se bom zavedal, da so moje korenine tako čvrsto vraščene v domačo zemljo, da me iz nje ne bodo izruvali čari tujine. Biti bom moral trdno zasidran v domači kraj, tako da me nobena sila ne bo odtrgala od doma.

Že tedaj sem slutil, da me zna še kako premetavati po razburkanem morju življenja, a obenem sem se tudi že zavedal, da mi še tako gosta zavesa ne bo zameglila pogleda, da ne bi videl, kje je moje pristanišče, kje so Pišece, kje vinogradi na pobočjih, kjer stoji mogočni grad, kjer se skozi vas pretaka potok, stoji cerkev, domača hiša, kjer so starši, brat, sestri in prijatelji. (Str. 60)

Profesor je umolknil in opazil sem, da je utrujen.

Zavzdihnil je: »Bil sem prepričan, da bom do kosila končal z letom 1880, a kot vidim, nama to ni uspelo, čeprav sem se trudil, da sem vam povedal le tisto, kar se mi je zdelo najvažnejše. A kot ste slišali, je to, kar sem vam pripovedoval, dokaj enolično in ni popestreno z literarnim pridihom, zato se vam morebiti moje pripovedovanje ni zdelo zanimivo. A ne morem pomagati, če bi hotel o vsem, kar sem vam pripovedoval, govoriti tako, kot se to bere v kakšni dobri knjigi, potem bi se zavleklo v tedne, morebiti celo mesec ali še več, toliko časa pa, kot ste mi povedali, vi nimate in vprašanje je, če ga bom imel tudi sam. Sprašujem vas, ali je v tem, kar sem povedal, sploh kaj takega, kar vas je zanimalo, ali naj vprašam drugače, ste sploh slišali kaj novega?«

»Veliko novega sem slišal, in povsem razumem, da to, kar ste mi povedali, ni branje romana.«

Profesor se je nasmehnil in vstal. »Res je, moje pripovedovanje se pač ne more zapisati kot roman. Če bi to kdo hotel, bi moral k temu, kar sem povedal, dodati kar veliko svoje domišljije. Še kako dobro se zavedam, da pisanje romana ni enostavno delo, sam sem poskusil, a sem hitro obupal. Preveč stvarno sem gledal na vse skupaj, pri takem gledanju pa je fantazija potisnjena v kot, brez nje pa se žal romani ne pišejo.«

Stopil je do okna in pogledal proti hiši. (Str. 140–141)