MED KNJIŽEVNOSTJO, NARODOM IN ZGODOVINO

Razgledi po starejši slovenski literarni vedi v tej knjigi zajemajo čas od srede 19. do srede 20. stoletja. Stroka se je v tem razdobju razvijala postopno po več linijah. Iz širšega območja filologije se je izdvojila kot pretežno zgodovinsko obravnavanje literature; znotraj obče slavistike se je izoblikovala kot posebno, jezikovno-kulturno določeno področje; da bi si pridobila znanstveno legitimnost, je privze-mala temeljne postavke takrat prevladujočih teoretično-metodoloških usmeritev evropske humanistike; z vsem tem je zavzela vlogo ene osrednjih nacionalnih ved. Proti koncu tega razdobja pa se tudi na Slovenskem že napoveduje obrat k drugačnim temeljnim pogledom na literaturo, obenem začenja usihati nacionalnoideološka funkcija literature in z njo vred literarne vede. Zato se naš razgled sklene ob prvih znamenjih teh bistvenih sprememb. V tako določenih mejah poteka obravnava z več medsebojno povezanih in dopolnjujočih se vidikov. V notranjo, miselno-teoretično zgradbo literarne vede posegajo prispevki o njenem predmetu in metodah, zunanjih razsežnosti njenega obstoja pa se dotikajo prispevki o institucijah, v katerih poteka njeno delovanje, in o osebnostih, ki so njeni nosilci, saj je od njihove individualne ustvarjalne dejavnosti navsezadnje odvisen obstoj stroke tako v socialno institucionalni kakor tudi v miselno teoretični razsežnosti.