NAJ TI BOM NEŽNI RDEČI CVET

V Cerkvi je bila dejavna tudi po vrnitvi iz poznejšega izgnanstva. Okrog sebe je zbirala dekleta, ki so bila pripravljena pomagati pri župnijskem delu. Trudila se je, da bi jih usposobila za učiteljice verouka, organistke in zborovodkinje. Pomagala jim je, da so poleg vsega, kar je potrebno na strokovnem področju, tudi duhovno rastle. (Str. 17–18)

Zadnje dneve me ljubezen Božja použiva. Tako dosti mislim na nebesa. Ko bom tam, se bo šele začelo moje pravo poslanstvo in neprenehoma bom spremljala korake tistih, ki se trudijo za Božje kraljestvo na zemlji. Česar nisem mogla delati na zemlji, ker imam zvezane roke, vse to bom v neizmerno večji meri dosegla v nebesih. (Str. 50)

Cvetana je zelo želela, da bi bila misijonarka. Želela je delovati v Rusiji. Vedela je, koliko gorja je tam naredil komunizem, ki je hotel ljudem iztrgati Boga iz src. Rada bi jim ponovno prinesla Jezusa in jim pomagala, da bi ga na novo vzljubili. Toda zaradi bolezni ni mogla v Rusijo. Zato je z vsem srcem delovala v svojem okolju. Bolniško sobo je spremenila v sobo ljubezni in v katehetsko učilnico. Vsem okoli sebe je govorila o Jezusu. (Str. 64)

Bila je uboga, nič ni imela, a imela je vse. To, da jo je Bog izbral za svojo posebno lastnino, da je sprejel njeno ponudbo, ji je pomenilo največ v življenju. Vedno bolj je bila prepričana, da njeno življenje teče v pravo smer. Vse materialne stvari, imetje ter slavo je položila na oltar. Srečna je bila, da ji je Bog naklonil toliko trpljenja, ki ga je z vso ljubeznijo sprejemala vsak dan znova. Razumela je, koliko lahko naredi, s tem ko se daruje za duše, za duhovnike in za slovenski narod. (Str. 64)

Res je bila Cvetana vsa zagledana v Boga. Toda ni živela nekje v zraku. Živela je trdno na zemlji. Ljubila je svojo domovino. Zavedala se je, da je prav njena slovenska domovina prostor, kjer se srečuje z Bogom. Zanjo je bila dar, prostor, v katerem je bila utelešena, da bi kot posoda Božje ljubezni lahko srečevala Boga, ki je duh. (Str. 94)

Njeno kratko življenje je bilo en sam klic k ljubezni do Boga in bližnjega. Bilo je čudovita zgodba dveh src, ki se neizmerno ljubita: Božjega, ki jo je vabilo in ji razodevalo, kako je ljubljena, in njenega, ki je Božjo ljubezen iskalo ter se trudilo nanjo odgovarjati. (Str. 100)