PARK SPOMINA TEHARJE

Modrost in poezija v kamnu

Vsi veliki evropski narodi nosijo v sebi spomin na kakšne tragične dogodke. Zato so nekateri zgodaj, drugi pa čez čas postavili pomnike, zgodovinska obeležja, predvsem pa uredili grobišča – saj je to eden izmed temeljev človeške civilizacije. Spominski park Teharje je kulturni spomenik državnega pomena (2014), posvečen nekdaj zamolčanim žrtvam povojnih pobojev. Park in osrednji spomenik je zasnoval arhitekt Marko Mušič.

Leta 2011 je monografija dr. Edvarda Kovača o spominskem kompleksu arhitekta Marka Mušiča izšla pri SAZU, v sodelovanju z Ateljejem Marko Mušič. Razprodana knjiga je bila v letu 2024 dopolnjena in je poleg slovenskega izšla tudi v angleškem jeziku v sozaložništvu Ateljeja Marko Mušič in Celjske Mohorjeve družbe, izid pa je podprla SAZU.
Arhitekt Marko Mušič se je znašel pred težavno nalogo: kako sanirati območje, ki je bilo polno odpadne strupene snovi, in iz njega narediti sveti kraj. Teharje namreč niso samo kraj, ki ni imel pravice do spomina in pietete do pokojnih. Tuja ideologija, ki so jo nekateri Slovenci sprejeli, je šla še dlje in povzročila nov zločin, tokrat zločin nad spominom. Namesto grobišč je na grobovih nastala deponija odpadkov. Slovenska revolucija nad živimi ljudmi se je ustavila, nad pokojnimi pa je trajala veliko dlje kot pri drugih evropskih narodih. Arhitekt je sprevidel, da žrtvam ne more povrniti ne njihovega življenja ne izgubljenih let spoštovanja in pietete. Lahko pa jim povrne njihovo človeško dostojanstvo, dolžni spomin nanje, predvsem pa jih povleče iz »pozabe umazanij« in jim omogoči, da so znova sprejeti kot ljudje, ki so živeli in trpeli, a imajo še danes svoje osebno ime.
Mušič se v zasnovi parka ne razkrije samo kot vrhunski arhitekt, ampak tudi kot veliki humanist in človek z občutkom za sveto. Spominski park ne pomeni samo spomina, ampak nas etično zaznamuje, zato potrebuje tudi monumentalnost, ki jo predstavljajo prostor svetega z vhodnim portalom, prostor tišine, ki s stezo tišine pelje do osrednjega spominskega obeležja, do mogočnega venca zmage, žrtvenega oltarja in kripte. To so močni simboli, kjer upanje zmaguje na trpljenjem, kjer ljubezen daritve prežene sovraštvo in smrt in kjer odsotnost ali nevidnost človeških ostankov kliče k etični dolžnosti ohranjanja spomina na pokojne.
Spominski park Teharje zaradi pomanjkanja sredstev ni bil v celoti dokončan. V zasnovi parka sta ostala nerealizirana kostnica in vrt vrnjenih imen.