POT ŽIVLJENJA
85 pesmi ob 85-letnici rojstva

Bogastvo izpovednega sveta Stanka Janežiča je zelo veliko, z vsako novo pesniško zbirko se pesnik razkrije kot »iskalec« novih in novih sosedov, ki postajajo njegovi tihi sogovorniki.
Pozornemu bralcu, ki nekoliko bolj v podrobnosti pozna slovenske kulturne razmere v petdesetih, šestdesetih, a tudi v sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let preteklega stoletja, ne bo ušlo, da je Janežič objavljal svojo poezijo v prvem ustvarjalnem obdobju tako rekoč "na obrobju", pri založbah, ki niso bile "uradne", da sicer ni bil "neoseba", politično anatemiziran, izbrisan iz kulturnega spomina in zavesti, pahnjen v molk in zaodrje, kakor so počeli komunistični oblastniki z vsemi, ki so jih zaznamovali skladno z geslom "kdor ni z nami, je proti nam!", a vseeno ni bil avtor, ki bi mu totalitarna oblast delila sinekure, priznanja in mu omogočala objavo pri osrednjih, etabliranih založbah. Tako Stanka Janežiča zaman iščemo (kot še mnoge druge odlične pesnike, pisatelje in dramatike, ki jih je režimska literarna veda zbrisala z uradnega literarnega obzorja) med avtor­ji, vključenimi v leksikon Slovenska književnost iz leta 1982; upošteva ga šele druga izdaja tega priročnika iz začetka devetdesetih.
Janežič, pesnik, pisatelj, duhovnik, teolog, človek neizmernega znanja, tistega, ki je del univerzuma in onega, ki ga pridobimo skozi življenjske izkušnje, je človek, ki je vedno mislil s svojo glavo in ni nikdar izda(ja)l svojega prepričanja. Ta značajska stalnica oblikuje in odločilno zaznamuje tudi njegovo poezijo. Je tako rekoč njena odlična in v vseh poezijah opazna osnova, rdeča nit in osrednje pesniško izpovedno sporočilo hkrati. Prežema vse njegove pomenske plasti, od domoljubne, religiozne in refleksivne do osebno-izpovedne in tiste, ki razkriva mračne strani novejše slovenske zgodovine.