POŽENČANOVO BERILO

Matevž Ravnikar Poženčan (1802–1864)

V nasprotju z istoimenskim tržaškim škofom je Matevž Ravnikar Poženčan vse življenje ostajal na stopnji nižji cerkvenih služb in tudi ne sodi med vrhove slovenske književnosti. Ni dosegel zvezd, saj po njih sploh ni segal. Vse življenje je v svoji skromnosti ostajal v senci drugih, a se je s svojo pridnostjo vendarle uvrstil med tiste kulturne delavce druge četrtine 19. stoletja, ki zaslužijo, da spomin nanje ne opeša – kot velik domoljub, navdušenec nad maternim jezikom, pesnik in pripovednik, prevajalec in publicist, jezikoslovni delavec in navdušen zbiratelj ljudskega slovstva.

Matevž Ravnikar Poženčan v času svojega življenja ni dočakal natisa svojih izvirnih pesmi v posebni knjižici, kar si je najbrž želel, saj jih je večkrat prepisoval in razvrščal pod različnimi naslovi: Pesme iz samote posebno za ljudstvo zložene ali Pesme z Veršaškiga. V javnost je poslal le tiste, ki so izšle v Kmetijskih in rokodelskih novicah med letoma 1844 (Pastirska) in 1860 (Simbiljno prerokovanje). Vse druge so ostale v rokopisu. Tudi njegove zapise ljudskih pesmi so tiskali drugi (Vraz, Korytko, kasneje Štrekelj). Sam jih je le delček objavil v Novicah, kjer najdemo tudi nekaj njegovih ljudskih pravljic, ki sodijo med njegove najzanimivejše in obenem najpomembnejše zapise.
Do izdaje Poženčanovega berila v letu 2006 so bili javnosti dostopni le Ravnikarjevi zapisi ljudskih pesmi v Štrekljevi izdaji. V tem berilu pa so prvič zbrane njegove izvirne pesmi, ki jih uvajajo domoljubne, sklepa pa povest o Brnekarjovem gradu, v kateri je pesnik ljudsko zgodbo o propadu poženiškega gradu povedal v verzih. Drugi del berila prinaša ljudsko poezijo. Iz množice zapisanih pesmi je izbranih le peščica najznačilnejših: 3 junaške/zgodovinske, 2 bajeslovni, 4 legendarne in 2 ljubezenski. Tretji del vsebuje 6 ljudskih pravljic, na Kranjskem nabranih. Dodana je še ena od mnogih poučnih zgodb (Gelazijevo Sveto pismo), ki jih je Ravnikar prenašal iz tujih virov in po domače povedal. Umetne pesmi in Gelazijevo Sveto pismo poskušajo v prepisu ohraniti Poženčanovo jezikovno podobo. Vsa iz rokopisov prepisana besedila je bilo treba najprej iz metelčice prepisati v gajico. Ker pa se je od prve polovice 18. stoletja, ko so pesmi nastale, do danes zapisovanje knjižne slovenščine spremenilo, je bilo potrebno nekatere elemente zapisa prilagoditi današnjim normam, tudi velike začetnice so zapisane po današnjem pravopisu.
Drugi natis Poženčanovega berila v letu 2022 izhaja ob 220. obletnici rojstva Matevža Ravnikarja Poženčana.