Avtobiografsko zasnovana zbirka črtic iz obdobja otroštva in odraščanja. Resda jo njena avtorica časovno in lokacijsko umesti v slovensko preteklost v šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja na notranjsko podeželje in jo osredišči v širši družinski krog, tudi lokalno okolje.
Skupinica sestričen in bratrancev preživlja počitnice svojega najzgodnejšega otroštva pri stari mami v Ložu, kasneje pa skupaj z njo v vaški šoli poetičnega okolja Svete Trojice na Blokah pri svoji teti učiteljici. Predvsem deklice in kasneje dekleta so tista epizodna stalnica, ki skozi dialoško interakcijo gibljejo upovedovalni tok iz ene črtice v drugo. Kot povedo že njihovi naslovi, se ta tok zgosti okrog osebe, ki vstopi v njihov svet in jih determinira z novo izkušnjo, lahko pa je to tudi sporočilo iz sveta narave. Sovice, ki so zapustile gnezdo, morski prašiček, ki je poginil, let čebel v čebelnjaku za hišo, šumenje smrek … Odrasli, ki prihajajo in odhajajo, z vsemi svojimi posebnostmi. Hudomušni stric, sosedovi otroci, starejši bratranciin sestrične, prijatelji, znanci …
A bistvo avtoričinih spominjanj je onkraj časa in prostora, ni le nekaj, kar se je nekoč zgodilo. Je jezik bližine, ki traja. Je ena sama pokrajina srca. Kot potisk drobnih belih cvetk na predpasniku stare mame,kot vonj po medu, po katerem diši vsa šola. Kot pisan šopek rožic, ki priča o eni sami dimenziji ljubezni,ki diha iz roda v rod med seboj povezanih družinskih članov. Ganljivo in pretanjeno pričajo v danes včasih tako osamljeno izdolbenem svetu o medsebojnem spoštovanju, odprtosti, razumevanju, vsakdanjih radostih in odrekanju. Iz njih veje humor, upanje. Bralca vabijo, da tudi on v sebi obudi to govorico,da položi svoje srce v varno naročje predpasnika. V zavetje bližine.
(Marjana Lavrič)
Ni na zalogi 