SAMOTEN SVET

Duhovni verzi v primežu sodobnosti

Že naslov Samoten svet usmerja na temeljno problemsko tematiko pesmi, samoto. Ker je to po Nietzscheju treba ločiti od osamljenosti in zapuščenosti, verzi s tem izgubijo pesimistično konotacijo, v ospredje pa stopita prostor in čas, namenjana duhovnim premislekom. Ti so pomembni tako v teoriji biblioterapije kot v procesu literarnega ustvarjanja: pesnica pred nas razgrinja srce in dušo v jeziku, ki ga razumemo oziroma bi ga morali razumeti.

Poezija Neže Zajc je specifična, saj se po eni strani napaja ob izvirih umetnosti (pesnica) in znanosti (znanstvenica), po drugi strani pa se ne ozira na sodobne smernice, ki želijo v ospredje postaviti pripovednost, se odrekajo zahtevnim retoričnim sredstvom in se odmikajo od t. i. »jaz perspektive«. Pesničin genij izhaja iz preteklosti, se naslanja na aluzije iz Svetega pisma in črpa iz filozofsko-duhovnih virov. Posebno vrednost ima pesemski cikel, ki nastopa kot hommage pesničinemu dedu, Danetu Zajcu.