SOSTRSKE PRIPOVEDKE

Zgodbe in zgledi kot duhovna dediščina skozi čas in prostor

Pripovedovali so mi … Bilo je v tistih davnih časih, ki živijo le še v pripovedkah in se včasih zasvetlikajo skozi nostalgične besede in spomine. Enkrat nasmejijo in pobožajo, drugič grenko zaskelijo, vedno pa odgrnejo košček tlaka, na katerem stojimo. Taki utrinki se skrivajo v zgodbah Milana Matosa, človeka, ki je puščal sled v družbi in službi, predvsem pa med ljudmi. Z ženo Silvo sta bila svetel zgled, kako je najlepše mogoče »mojo« in »tvojo« pot združiti v Najino. Pomembno je, kaj puščamo za seboj. In včasih je najdragocenejša zapuščina zbrana v besedah. V tej luči je ta knjižica prav poseben zaklad.

Milan Matos se je vse življenje ukvarjal s knjigami. Kot dolgoletni direktor Mladinske knjige je založništvu posvetil vso svojo kariero. »Knjige so čudežne zgodbe, kot ljudje. Vsaka je nekaj pomembnega, vsaka daje svoje sporočilo, spoznanja prenaša preko dimenzij časa in prostora,« je govoril. K pisanju je spodbujal tudi svojo ženo Silvo, psihologinjo, s katero sta doživela skoraj 50-letni staž poročenosti. Starša štirih otrok sta se veselila 12 vnukov. Podpisala sta se pod številne knjige in strokovne članke, kot prostovoljca delovala v šoli za zakon, bila dejavna v domači župniji pa tudi v političnem življenju, ko si je Milan še posebej prizadeval za prve korake strankarske demokracije v pomladnem prebujanju nove države. »Življenje je več kot čudežna zadeva,« je ponavljal.
V knjižici so zbrani utrinki njegovega otroštva, posebnežev iz nekdanjih časov, ljudi, ki so zaznamovali neki prostor in čas. Žena Silva je zapise zaokrožila s svojimi razmišljanji. Zapisom je dodana tudi Milanova duhovna oporoka, zapisana v njegovih zadnjih dneh na bolniški postelji. Čeprav v prvi vrsti namenjena ženi in otrokom, v svoji univerzalnosti nagovarja prav vsakega izmed nas.