STEPHANIE GLAX DE STADLER (1876-1952)

Iz Rogaške Slatine v Opatijo in svet

V Rogaški Slatini rojena Stephanie Glax se je pod vplivom vizionarskega očeta, balneologa prof. dr. Juliusa Glaxa (ki je od 1887 do 1914 uspešno vodil zdravilišče in morsko kopališče v Opatiji ter ga s svojo vnemo in znanjem razvil v največje in najpomembnejše zdravilišče in turistično središče v Avstro­-Ogrski monarhiji) po hospitantskem vpisu v slikarski razred prof. Franza von Matscha na dunajski šoli za umetno obrt Kunstgewerbeschule - KGS (eno redkih ustanov, na katero so se od vsega začetka lahko enakopravno vpisovale tudi ženske) in izpopolnjevanju pri profesorju Angelu Janku na Damenakademie v Münchnu v cvetoči multikulturni Opatiji vključevala v različne dogodke in razstavljala na lokalni ravni ter v tujini (v Opatiji, Kopru, na Dunaju, v Brnu, Gradcu, Milanu, Torinu, Firencah, Benetkah in Rimu). Ustvarjala je v risbi, akvarelu, pastelu, manj v olju. Bila je portretistka, slikala je vedute, krajine in žanr, predvsem zajet iz življenja višjih meščanskih in aristokratskih slojev; v zrelem obdobju je v njenih delih opaziti premik k upodabljanju krajevnih posebnežev s pridihom humorja. Prav tako je bila uspešna animalistka. Na področju grafičnega oblikovanja se je odlikovala po izvrstnih turističnih plakatih, oblikovanju naslovnic za revije, preizkušala se je v emajlu, oblikovala diplome, nalepke, razglednice, embalažo in celo ilustrirala didaktične igre za otroke. V mednarodni prostor pa so jo ponesli predvsem opatijski gosti, ko so s svojega istrskega oddiha v domicilne kraje in mesta prinašali njene priročne, sodobno oblikovane in ilustrirane turistične vodnike …

O avtorici

Dr. Lidija Tavčar (1953) je za svojo diplomsko nalogo na Oddelku za umetnostno zgodovino prejela Pre­šernovo nagrado za študente, ki jo je usmerila v pedagoško polje: 1985 je bila sprejeta na mesto kustusa pedagoga v Narodni galeriji. 1995–2007 bila vodja Pedagoškega oddelka v isti muzejski ustanovi. Je avtorica didaktičnih razstav, razstavnih katalogov, publikacij, znanstvenih in strokovnih člankov o izobraževanju v umetnostnih muzejih in o muzejski pedagogiki. Leta 2002 je doktorirala iz sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 2003 je postala znanstvena sodelavka Pedagoškega inštituta v Ljubljani, v nekaterih inštitutskih raziskovalnih projektih pa je sodelovala že od leta 1986. Leta 2004 je prejela Valvasorjevo nagrado in leta 2006 pridobila naziv muzejska svetnica.

V muzealski reviji Argo je objavljala članke o obiskih v evropskih in izvenevropskih galerijah in muzejih in s to vsebino seznanjala slovenske muzealce o opaženih inovativnih pristopih in idejah ter izpostavljala tudi nekatere kritične pomisleke. Obširno področje njenega ukvarjanja je tudi raziskovanje prezrtih, spregledanih, pozabljenih likovnih ustvarjalk, ki so ustvarjale na našem ozemlju.

Publikacije: Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije (2003); elektronska knjiga Homo spectator, digitalna knjižnica Pedagoškega inštituta (2009); študija Odsotnost/prisotnost likovnih ustvarjalk v leksikonih in enciklopedijah (2006); Vzporedni svetovi. Risarke in slikarke prve polovice 19. stoletja na Kranjskem (2014); objavlja večinoma v Umetnostni kroniki, Ars & humanitas in Argu. Leta 2016 (ponatis 2017) je na pobudo Kulturnega društva Tabor Podbrezje v sodelovanju z Narodno galerijo napisala publikacijo Videla sem svet in življenje. Ob 90. obletnici smrti Ivane Kobilca (1861–1926).

Fotografija: Vasja Doberlet, Duša Fischinger, Bojan Salaj; oprema, oblikovanje in prelom: Mojca Višnar; obdelava slikovnega gradiva: Marko Pirnat; prevodi: Amidas, d. o. o.