SVETA KATARINA LABOURÉ

Življenjska pot sv. Katarine Labouré 

Marija si je za svojo poslanko izbrala mlado sestro Katarino Labouré, ki je bila takrat novinka pri usmiljenih sestrah v Parizu. Katarina je bila preprosto in neizobraženo kmečko dekle, ki pa je v srcu gojila veliko ljubezen do Jezusa in Marije. Komaj devetletna je izgubila mamo. Pripovedujejo, da so jo videli, kako je splezala na stol in objela Marijin kip, ki je stal na omari ter rekla: »Odslej boš ti moja mama.« Ko ji je bilo dvanajst let, se je ponudila, da prevzame gospodinjstvo na kmetiji, da bi lahko starejša sestra, ki je začutila Božji klic, odšla k usmiljenim sestram.

Tudi Katarina je kmalu začutila Božji klic, toda oče ni hotel o tem nič slišati. Ko je dopolnila 22 let, je končno popustil in ji dovolil oditi. Kmalu po vstopu k usmiljenim sestram je doživela čudovita Marijina razodetja. Marijo je večkrat videla v kapeli. Prvič ponoči, potem pa med skupno molitvijo. Pri enem teh pikazovanj, 27. novembra 1830, ji je Marija razodela, naj da kovati svetinjo, kakor jo je videla v prikazanju.

Sestra Katarina je o teh dogodkih pripovedovala edinole svojemu spovedniku. Ta ji sprva ni verjel, ampak jo je poučil, naj ne misli več na te reči in da je prava pobožnost do Marije v tem, da posnemamo njene kreposti. Šele, ko mu je nekoč rekla, da Sveta Devica ni zadovoljna, ker se ne izpolnijo njene želje, je pripisal vsej stvari malo več važnosti in vso zadevo opisal škofu. Ta ni videl v tem nič napačnega in je dovolil kovanje svetinje, ki je prinesla veliko milosti.

Sestra Katarina je bila po končanem noviciatu poslana v hišo, ki je imela na skrbi zavod za starčke in umobolne. V tej hiši je ostala vse življenje. Stregla je ubogim in opravljala hišna dela. Nihče ni vedel, da je ona tista, ki je videla Marijo. Vse pa je ganila njena mirnost, dobrosrčnost in velika potrpežljivost do ubogih. Posebno mil izraz na obrazu je imela pri molitvi rožnega venca, ki jo je razločno in natančno izgovarjala. Zato so sestre rade prišle k njej, da so skupaj molile rožni venec. Šele tik pred smrtjo, je sestra Katarine vse svoje skrivnosti zaupala hišni predstojnici s. Dufes.

"Ko pridem v kapelo,
pokleknem pred dobrega Boga
in mu povem vse, (...)
česar se spomnim.
Pripovedujem mu o svojih
težavah in veselju -
in ga poslušam.
Če ga poslušate,
bo tudi vam govoril.
Pri ljubem Bogu
moramo namreč govoriti
in poslušati.
On vedno govori,
če prihajamo k njemu
preprosto in naravno."

Sv. Katarina