TISTA O POŠASTIH

Kdo pravi, da peka slaščic ni nevarna?

Čeprav sta dvojčici enako veliki, imata lase enake barve in tudi čisto enake pegice, ju zanimajo povsem različne stvari. Le nekaj imata skupnega: obe obožujeta peko slaščic. A neke sobote, ko spet odideta po nakupih na tržnico, ugledata nekaj, ob čemer kar ostrmita. Kajti tam, med stojnicami, se skriva prav zares pošastna skrivnost!

Avtorica mednarodne uspešnice Kakšne barve je poljubček? nas tokrat preseneti z zabavno strašljivo zgodbico, v kateri ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled. Zabaven sprehod med stojnicami in vonjavami tržnice, sredi žlobudranja nakupovalcev in nasmehov prodajalcev, ki so deklicama nadvse naklonjeni, se spremeni v nočno moro, ko po naključju pokukata pod zaveso stojnice …
A za še tako nerazumljivo zadrego je odgovor mogoče najti v knjigah. Deklici prideta do ugotovitve, da je gospa Pepca v resnici Šimpanzus kuščaritus luskavitis, gospod Lojz je nevaren primerek Hobotnikusa sluzitusa, gospod Pavel najverjetneje Homo hroščitus atipikus, gospa Polonca pa strašljiva potomka Trolusa kosmatitusa, križanega z nenavadno podvrsto Trolusa dentatusa. A nihče drug razen dvojčic tega ne opazi, še mama jima ne verjame! Na srečo pa sta deklici prebrali tudi, da imajo vse te vrste eno skupno lastnost: vsi obožujejo slaščice! In zakaj mačka ob obiskih za vsak primer skrijeta v omaro?