ZA LUČJO NEVIDNIH ZVEZD

»Moje pesmi so moj glas«

Srečko nas vabi v svojo družbo, medtem ko čaka na prvi jutranji vlak. Njegov obraz razjasnijo spomini na rodni Kras in vsa lepa doživetja njegove mladosti ...

Srečko Kosovel spada med najpomembnejše slovenske pesnike. Za mnoge je pesniški genij, ki je v svojem kratkem življenju ustvaril izjemne pesmi ter prehodil literarno pot, za katero bi drugi potrebovali več življenj.
Po ilustracijah v tej slikanici tako odrasli kot otroci v trenutku stopimo v Kosovelov svet. Najprej začutimo njegovo tesnobo, ko je moral po zagorskem literarnem večeru februarja 1926 noč preživeti v ledeno mrzli čakalnici železniške postaje v Zagorju. V strahovitem mrazu nas po svojih mislih vodi v rodni Kras in se spominja svojih pesmi in srečnih doživetij svojega otroštva. V naročju kraške narave se prepustimo čudovitim borom in živalim, ki so mu bile zveste spremljevalke. V spomin nam prikliče tudi svojo ljubečo družino in prijatelje, ki so ga spremljali na literarni poti. Premražena noč pusti svoje posledice in kmalu se pomirjen poslovi – presrečen, da je svetu dal vse besede, ki jih je moral dati.