Alojz Rebula

Alojz Rebula se je rodil leta 1924 v kmečko-delavski družini v Šempolaju v občini Devin – Nabrežina, ki je bila takrat skupaj s Slovenskim primorjem pod fašistično Italijo. Po osnovni šoli v domači vasi, po škofijski gimnaziji v Gorici in Vidmu se je 1945 vpisal na klasično filologijo ljubljanske univerze. Diplomo, za katero je napisal tezo o pesniku Properciju, je pozneje nostrificiral na rimski univerzi z disertacijo o Božanski komediji v slovenskih prevodih. Poučeval je po slovenskih šolah v Trstu, zadnja desetletja pa učil latinščino in grščino na Liceju Franceta Prešerna. Ves čas je bil družbeno in kulturno dejaven, tudi sourednik revij Sidro in Tokovi.

Leta 1948 je postal žrtev perfidne ukane Titove tajne službe, ki ga je hotela napraviti za svojega konfidenta, a se je temu uprl, in to za ceno hude zdravstvene krize. Bil je redni član SAZU, plodovit romanopisec in esejist z občutkom za socialna vprašanja, narodnostno in
manjšinsko problematiko. Njegovi dnevniški zapisi so osredotočeni na eksistencialne in intelektualne teme vsakdanjosti. Bil je tudi prevajalec antičnih besedil in Svetega pisma ter publicist.

Več njegovih del je prevedeno v tuje jezike.

Svoj prvi roman Devinski sholar (1954) je napisal za Literarne vaje slovenskih šol na Tržaškem. Nato mu je zgodovina navdihnila vrsto romanov iz raznih časovnih obdobij:
od biblijskega Jutri čez Jordan (1988) do antike v njegovem najobsežnejšem romanu V Sibilinem vetru (1968), od srednjega veka (Zeleno izgnanstvo, 1981) do razsvetljenstva (Četverorečje, 2011) in modernosti.
Za roman Nokturno za Primorsko (2004) je prejel nagrado kresnik in 2012 italijansko literarno nagrado.
1995 je prejel Prešernovo nagrado za literarni opus, 2014 zlati red za zasluge za uveljavljanje slovenstva v zamejstvu, decembra 2017 pa sta z ženo, pisateljico Zoro Tavčar, prejela častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo.

Bil je eden najbolj plodovitih avtorjev Celjske Mohorjeve družbe. Umrl je 23. oktobra 2018.