Viktor E. Frankl

Viktor E. Frankl (1905–1997), doktor medicine ter profesor nevrologije in psihiatrije.

Že kot gimnazijec si je Frankl redno dopisoval s Sigmundom Freudom. Pozneje se je pridružil individualno-psihološkemu združenju Alfreda Adlerja, vendar je bil po Adlerjevem osebnem sklepu zaradi »nepravovernih stališč« iz njega izključen. V zgodnjih tridesetih letih 20. stol. je Viktor Frankl razvil lasten psihoterapevtski pristop, ki ga je poimenoval Logoterapija in bivanjska analiza in velja za tretjo dunajsko psihoterapevtsko šolo.

Predaval je na dunajski univerzi. Preden so ga januarja 1942 deportirali v koncentracijsko taborišče, je bil v dunajski psihiatrični bolnišnici Am Steinhof najprej vodja »samomorilskega paviljona«, nato pa predstojnik nevrološke postaje judovske Rothschildove bolnišnice na Dunaju. Prav v skrajnih izkušnjah koncentracijskih taborišč je našel oziroma doživel življenjski izvir za svojo logoterapijo. Na ameriški mednarodni univerzi v Berkeleyu v Kaliforniji so prav zanj ustanovili posebno stolico in inštitut za logoterapijo. V letih od 1946 do 1970 je bil Frankl predstojnik dunajske nevrološke poliklinike. Poleg tega je bil profesor na univerzah Harvard, Dallas in Pittsburgh. Različne univerze po svetu so mu podelile skupno 29 častnih doktoratov.

Franklova zapuščina obsega široko paleto interdisciplinarnih del: njegovih 32 knjig je objavljenih v 31 jezikih. Zgolj njegovo delo Man’s Search for Meaning, ameriška izdaja knjige Kljub vsemu reči življenju da, je bilo doslej prodano v več kot 10 milijonih izvodov. Washingtonska kongresna knjižnica je knjigo – pretresljivo in obenem stvarno poročilo o letih v koncentracijskem taborišču – označila kot »eno najvplivnejših knjig v Ameriki«.