Čeprav Kierkegaard silno poudarja posamičnika in njegovo neposredno, osebno razmerje z Bogom, čeprav kot antipod posamičniku postavlja Maengden, množico oziroma pomasovljenega, anonimnega, čredniškega človeka v njej, pa veliki Danec vidi njegov pozitivni korelat v Menigheden, občestvu oseb, ki mora biti skupnost posamičnikov in ki bo tem bolj živa, kolikor bolj prebujeni posamičniki jo bodo sestavljali. Kakor posamičnik tako ima tudi občestvo religiozno podstat, pojmovno torej ustreza "Božjemu ljudstvu", Cerkvi. Kierkegaardovo kritično pero ni hotelo razbijati verskega občestva, temveč ga od znotraj preroško zagnano prebujati in usmerjati.
Ni na zalogi 
