BRATA

Publij Terencij Afričan (ok. 195–ok.159 pr. Kr.) je prišel v Rim kot suženj senatorja Terencija Lukana. Kot osvobojenec je v Rimu napisal in uprizoril šest paliat, »komedij v grškem plašču«, in užival zaščito vplivnih aristokratskih družin; njegovi komediji Tašča (Hecyra) in Brata (Adelphoe) sta bili leta 160 uprizorjeni na pogrebnih igrah v čast Emilija Pavla, zmagovalca nad makedonskim kraljem Perzejem. V komediji Brata, ki jo je Terencij priredil po dveh grških predlogah, Menandrovi in Difilovi, se soočita dve vzgojni metodi. Demea, ki živi na podeželju, ima dva sinova, Ktesifonta in Ajshina; prvi je deležen očetove stroge vzgoje, drugega pa vzgaja stric, popustljivi in prijazni Demeov brat Mikion, ki živi lagodno življenje v mestu. Ajshin skrivaj ljubi in se namerava poročiti z revno Pamfilo, ki ji je pred devetimi mesecimi storil silo, Ktesifont, ki velja za vzor kreposti in vrlin, pa se med obiskom v mestnem bordelu zaljubi v harfistko Bakhido. Stvari se zapletejo, ko se Ajshin odloči pomagati bratu in harfistko ugrabi. Na koncu se stvari obrnejo v svoje nasprotje in nič ni tako, kot se je zdelo sprva. Razmerja moči se nepričakovano obrnejo, sitni starec«, ki je v grški »novi komediji« praviloma tarča privoščljivega posmeha, v Terencijevi provokativni različici slavi triumf. Če je Terencijev prehodnik Plavt meščansko uglajene helenistične komedije prirejal v ljudske burke z melodramatičnimi arijami, je skušal afriški osvobojenec s »suženjsko« zvestobo Grkom izkazati višjo umetnostno zavest.
Literarna zgodovina Terencija opisuje tudi kot propagandista filhelenskih idej. Dramo Brata so že razsvetljenci brali kot manifest permisivne vzgoje – Goethe si je s svojim sinom Avgustom dopisoval kot »Mikion« z »Ajshinom«.

Prevod in spremna beseda Marko Marinčič.

Izvedba projekta je sofinancirana s strani Evropske komisije.