DUHOVNI SONETI

Pot vseh poti

Andrej Capuder je bil intelektualec neslutenih razsežnosti in pesnik širokega diapazona. Na literarno pot je stopil kot pesnik; romani, prevodi in eseji so prišli pozneje. V zadnjih letih svojega življenja se je povrnil k poeziji, ki ji je tudi sicer postavljal najvišjo ceno. Po Rimskih sonetih, radoživih in polnokrvnih, ki pa že tipljejo v presežno, je zdaj pred nami kar 200 sonetov, segajočih v duhovno daljo in nebeško stran. Duhovne sonete je zaključeval z zavestjo in namenom, da bodo izšli po njegovem času. Celjska Mohorjeva se s to pesniško zbirko poklanja prevajalcu Božanske komedije in velikemu Slovencu, v prepričanju, da se je uresničilo njegovo hrepenenje (sonet 8): O, da bi stal, ko večnost me izmeri, / in Bog vesolja prepoznal bo svoje / in videl se bo vsak, kaj je kateri.

Andrej Capuder se je s poezijo ukvarjal kot poznavalec in prevajalec, kot pesnik pa se je navdihoval tako pri Petrarki kakor pri Danteju in njima sorodnih dušah. Njegova poezija je bila tako lirična kakor duhovna (saj se to dvoje niti ne izključuje), in to ne samo v zrelejših letih, temveč že mnogo prej. Sicer se duhovni nastavki napovedujejo že v Rimskih sonetih, a jih tedaj svetno še potegne za seboj: tisto ni duhovna poezija, ne še. Manjka ji poslednja, ultimativna izkušnja.
Vendar krščanska duhovnost, stoletja imanentna tudi slovenskemu življu, v Duhovnih sonetih seveda ni teološko pojasnjevalna, kaj šele apologetska, ampak se napaja iz tukajšnjosti, iz vsakdanjih dejanj in nehanj sodobnega človeka, razpetega med osebno šibkostjo in koprnenjem po popolnosti, med iskrenim prizadevanjem posameznika in nerazumevanjem okolja, med minljivostjo in večnostjo … Življenju naj ne bi samozaverovano in samozadostno postavljal tirnic in okvirov, ker ga to zadržuje pri tvarnem in trga od duhovnega, transcendentnega, ki mu je vrojeno.