KO VERA ŠE NI BILA DOLGOČASNA

Avtor piše o pojavu samotarskega puščavništva (Sv Anton in posnemovalci), samostanskega meništva (po pravilih Sv. Pahomija) in spektakularne stoje na vrhovih gora in stebrih (Sv. Simeon), ki mu je bilo podobno tudi zazidavanje v hišice, zapiranje v kletke in uklepanje v verige.
Ko vera še ni bila dolgočasna ... ali sploh lahko postane prava vera zares dolgočasna? Ali pa se je prav zato, ker je grozilo, da bi vera komu začela postajati dolgočasna, zgodilo, kar se je zgodilo v egiptovski puščavi, ob Nilovih zavojih, na sirskih gorah in stebrih pa še kje ... da so nekateri, gnani od Duha, začeli izzivati resnobnost sveta s svojim nepredvidljivim življenjem, do skrajnosti osredinjenim na Boga.
In to, kar se je zgodilo, ni moglo ostati neopaženo, ni moglo ne vznemiriti sodobnikov, njihovih in naših. Avantura, v katero so se tedaj spustili Anton, Pahomij, Simeon in tisoči, do današnjega dne pa najbrž še kar milijon drugih, je nekaj tako izzivalnega, da jo človek mora ali občudovati ali razvrednotiti. Težko je ostati nekje vmes. Nekoč se je to imenovalo "meništvo"; ta beseda je bila skupni imenovalec od samega začetka različnih podvigov. Danes se uveljavlja še izraz "posvečeno življenje", ki poleg oblik, kakršne so se pojavile ob samih začetkih, vključuje še vso pestro paleto delovanja Duha do današnjega časa.
Avtor je naš sodobnik in piše o prvih menihih z lepe časovne razdalje. O njih pa piše vendarle tudi na podlagi lastnega izkustva. Tudi on je bil namreč nekoč del tega "posvečenega življenja". Piše pa vendarle tudi od zunaj, saj se je pozneje odločil, da gre svojo pot. Prav ta odmik, obenem pa tudi bližina sta mu omogočila, da se je dvignil nad golo opisovanje in nekritično hvalo, pa tudi nad nekritično udrihanje. Oblikoval si je humoren in mestoma tudi rahlo ironičen pristop, ki vendarle ohranja spoštljivost do samega jedra pojava. Njegova ost zadeva najprej njega samega in tu je dokaz pristnosti njegovega humorja.
Seveda nisem mogel vzeti vsake njegove izjave ali ocene za čisto zlato. Nekatere so pač zame, ki sem "znotraj", kar malce prerobate. Marsikatera izjava je tudi njegova lastna interpretacija, ki nikakor ne zahteva, da bi se z njo nujno strinjal. Namen knjige, kot sem ga uspel razbrati, sploh ni v tem, da bi se norčeval iz prvega meništva in še nas zapeljal v to. Preprosto nam ga želi predstaviti, in to na privlačen način, neteološki, neobičajen, bolj časnikarski in pa predvsem humoren.
(Iz Spremne besede br. Mirana Špeliča ofm)