OJDIP V KOLONU

Z Ojdipom v Kolonu je grški tragik Sofokles premostil dogajanje v dveh svojih starejših dramah, Kralju Ojdipu in Antigoni, ter pri skoraj devetdesetih letih ustvaril labodji spev.

Nekdanji kralj Ojdip, ki se je po razkritju nehotne vpletenosti v očetomor in incest sam oslepil, se po letih tavanja z Antigono ustavi v Atenah. Nemočni starec, antični kralj Lear, je prepuščen muham krajevnih veljakov in lastnih otrok, Antigone in Ismene ter Eteokla in Polinejka. A kdor vidi, je slep, ugotavlja Sofokles, in šele kdor je slep, v resnici vidi. Ojdip kot tebanski kralj ni bil tisto, kar so v njem videli someščani, kot berač in begunec pa po dolgem trpljenju ni to, za kar ga imajo zdaj. V Tebah je veljal za modrega vladarja, vendar ni vedel niti tega, kdo je, zaradi njega je po mestu začela pustošiti kuga. V očeh Atencev sprva obvelja za nadležnega pritepenca, a ga na koncu k sebi pokliče bog, mestu v blagoslov.

Čas, v katerem je nastajala drama, je bil bridek tako za pisca kot za Atene, ki so se opotekale skozi zadnja leta že izgubljene peloponeške vojne. Ostarelega Sofokla je lastni sin na sodišču dolžil starostne neprištevnosti, ta izkušnja se najbrž zrcali v trpkem opisu Ojdipovega spora s Polinejkom. »Tedaj je baje starec sodnikom recitiral dramo, ki jo je imel ravno v rokah in jo je nazadnje napisal, Ojdipa v Kolonu,« pripoveduje Ciceron v svojem razmišljanju o starosti. »Nato je sodnike vprašal, ali lahko takšno pesem ustvari nekdo, ki je neprišteven. Po recitaciji so sodniki izrekli oprostilno sodbo.«